Pogovor z: Prof. dr. Marko Hawlina, dr. med., specialist oftalmolog

apr 15

Več je vredno, če lahko pomagaš ljudem, kot da le olepšuješ svet

Študiral je v Ljubljani in tu tudi pričel specializacijo. Sicer mu je bilo v medicini všeč kar nekaj specialnosti, v poletnih mesecih pa je volontiral na nekaj mestih, da se je bolje seznanil s strokami in ljudmi, a daleč najbolj všeč mu je bila oftalmologija.

Študirali pa ste, če se ne moProf. dr. Marko Hawlinatim, tudi v tujini?

V tretjem letu specializacije sem se uspešno prijavil za štipendijo, ki jo je razpisal British Council, ter odšel v londonsko bolnišnico St. Thomas, kjer sem ostal dve leti. Tam sem tudi doktoriral. Ravno v letu, ko sem se vračal, je Slovenija postala neodvisna država. Takrat sva se z nevrologom, prof. Zvezdanom Pirtoškom, ki je tudi takrat tam opravljal doktorat, precej angažirala pri ozaveščanju britanske javnosti o razmerah v Sloveniji in pravičnosti naše poti v samostojnost. Pozneje sem se poleg operacij posvečal predvsem raziskovanju na področju prirojenih bolezni mrežnice in nevrooftalmologije ter ohranil dobro sodelovanje z britanskimi oftalmologi. V letošnjem juniju bo naše delo na teh področjih zaokroženo z organizacijo dveh mednarodnih kongresov v Ljubljani, evropskega nevrooftalmološkega kongresa in mednarodnega simpozija za klinično elektrofiziologijo vida (www.eunos2015.org in www.iscev2015.org).

Se še spomnite svoje prve operacije?

Iskreno, ne spomnim se je. Še najbolj se spomnim tistih, ki so bile res težke ali pri katerih je prišlo do nepredvidenih zapletov.

Koliko operacij opravite vsako leto?

Približno petsto do šeststo, od tega približno tretjino težjih. Zaradi izkušenj mi to zdaj ni več tako težko.

Pravijo, da so kirurgi prav posebni ljudje. Je adrenalin po vseh teh letih še prisoten?

Res je, operacije so nekakšen pozitivni stres. Pomembno je, da se nanje dobro pripraviš. Vsakega bolnika pred posegom in po posegu zato natančno pregledam, da me kaj ne preseneti.

Je med temi operacijami veliko rutinskih posegov ali rutinskih operacij v resnici sploh nikoli ni bilo?

Za rutinsko operacijo v oftalmologiji velja operacija sive mrene s standardnimi monofokalnimi intraokularnimi, to je znotrajočesnimi lečami. Vendar pa se je treba zavedati, da je vsaka operacija nekoliko drugačna in vedno edinstvena za bolnika, zato se je vsake treba lotiti enako zavzeto. V zadnjem času je zaradi uspešnosti nove generacije multifokalnih in toričnih intraokularnih leč vse več pacientov, ki ob operaciji sive mrene želijo delno ali v celoti odpraviti potrebo po očalih. To je pravzaprav edina priložnost za to, ki jo imamo v življenju, in uspehi so zelo dobri. Je pa treba vedeti, da za te posege niso primerni vsi, ter da so ti posegi nadstandardni, podobno kot laserska odprava dioptrije, zato jih ZZZS ne krije. Ker je cilj teh posegov optimalen rezultat operacije brez dodatne korekcije z očali, je treba pred posegom natančno pregledati vse zelo kompleksne dejavnike, ki jih potrebujemo za odločitev o intraokularni leči, ki bi najbolj ustrezala potrebam posameznega pacienta. Čeprav se zdi, da gre za enak poseg z drugačno lečo, pa še zdaleč ni tako. Gre za povsem drugačen pristop in za optimalen rezultat je treba imeti veliko zelo natančnih naprav ter si vzeti veliko časa za bolnika, in to tako pred operacijo kot tudi med njo in po njej.

Ali vi vidite dobro?

Za zdaj vidim dobro, in to tako na daleč kot tudi na blizu. Ob svojih letih bi sicer že potreboval očala za bližino, a sem z vidom tudi na blizu še povsem zadovoljen. Dlje kot zdržimo brez očal za blizu, manj smo od njih odvisni.

Ste bili že kdaj na operaciji očesa?

Na srečo še ne. Če bi bila potrebna, pa bi si želel biti dolgoročno neodvisen od očal.

Ste sploh že ležali v bolnišnici kot pacient?

V letu 2013 sem imel preventivno operacijo na aorti, glavni žili, ki izhaja iz srca. Bila je tako razširjena, da bi lahko spontano počila. Kljub temu da sem bil popolnoma brez simptomov, so mi svetovali operacijo, ki sem jo v
rokah prof. dr. Tomislava Klokočovnika prestal brez posledic. Vsekakor je bila ta življenjska izkušnja zame zelo globoka, saj ni nujno, da se ob takih posegih vse dobro konča. Zelo pomembno je bilo zaupati kirurgu in razmišljati
pozitivno in morda se zdaj zato še bolj poskušam vživeti v vsakega bolnika in razumeti ter razrešiti vse morebitne stiske in nejasnosti pred operacijo. Ko bolnik dobi odgovore na vsa vprašanja in je seznanjen z vsem, kar ga čaka, strah in tesnoba navadno izgineta. Pogovor deluje bolje kot pomirjevalo.

Z operacijo pomagate ljudem, da bolje vidijo. Ali so tudi taki, ki za operacijo niso primerni?

Seveda so. Zelo pogosta je bolezen starostnikov, ki se jih reče starostna degeneracija makule ali rumene pege. Tem bolnikom z operacijo ni moč v celoti vrniti centralnega vida. Se pa tudi zanje razvijajo posebne intraokularne
leče, ki jim bodo olajšale branje. V kratkem jih bomo začeli vgrajevati tudi pri nas.

Katere vrste operacij so najbolj pogoste?

V očesni kirurgiji so daleč najbolj pogoste operacije sive mrene. V Sloveniji jih letno opravimo približno 18 tisoč. Narašča tudi število laserskih operacij, ki odpravljajo dioptrijo; zaradi oglaševalskih prijemov žal predvsem
v Zagrebu, čeprav so slovenski kirurgi po mojem mnenju bistveno boljša izbira. Težji so posegi na očesni mrežnici ali transplantacije oziroma presaditve roženice, ki so pretežno narejeni na Očesni kliniki UKC Ljubljana.

Tehnologija je strahovito napredovala. Zdaj je dobesedno potrebnih le nekaj minut in vse je drugače.

Res je tehnološki razvoj v kirurgiji očesa prinesel veliko novosti, zato so danes operacije bistveno manj invazivne. Vhodni rezi so majhni, natančnost diagnostičnih aparatov in ultrazvočna ter laserska tehnologija so prinesli
velik napredek v uspešnosti operacij. Pri laserskih operacijah in implantacijah multifokalnih leč to omogoča natančnost predvidevanja pooperativne dioptrije znotraj 0,5 ali manj pri več kot 90 odstotkih bolnikov. Tudi intraokularne
leče so vse bolj dovršene in omogočajo dober vid na vse razdalje. So pa tudi operacije, ki so težke in trajajo tudi več kot uro ali dve.

Je torej presaditev roženice s čakanjem na darovalca sploh še aktualna?

Presaditev roženice je še vedno aktualna in roženice dajalcev so še vedno boljše od sintetičnih materialov. Kirurgija transplantacij se razvija predvsem v smeri transplantacij posameznih plasti roženice, raziskave pa gredo v
smeri razvoja terapije z matičnimi celicami.

Problem je, ker se težave z vidom ne pojavijo na hitro in ker ne bolijo ...

Res je, zelo veliko ljudi k nam pride prepozno. Velikokrat izguba vida lahko pride brez bolečin in počasi, zato se nevarnosti bolniki pogosto ne zavedajo, dokler ni prepozno. Tak primer je glavkom odprtega zakotja. Zaradi zvišanega intraokularnega tlaka prihaja do postopnega in nebolečega propadanja vlaken vidnega živca in s tem do izpadov v vidnem polju. Ljudje največkrat mislijo, da potrebujejo le nova očala, zato gredo k optiku, kjer dobijo nova, in ker z njimi vidijo malo bolje, mislijo, da je problem rešen. Dokler se jim vid nepovratno ne poslabša. Takrat bolnikom z napredovalim glavkomom žal ne moremo več učinkovito pomagati. Ljudje zato pravijo, da se sivo mreno lahko operira, zelene pa ne. Druga zelo pogosta bolezen je vlažna oblika starostne degeneracije rumene pege ali makule, ki je tudi bolezen starejših od šestdeset let. Pri njej pride do razraščanja žilja pod rumeno pego ter postopne izgube centralnega vida. Bolniki pogosto vidijo najprej izkrivljene črte, nato pa temno liso na mestu pogleda.
Ker ob tem bolečin ni, velikokrat čakajo, da se bo vid popravil, a se jim v nekaj tednih ali mesecih tako poslabša, da včasih tudi učinkovito zdravljenje z injekcijami v oko ne pomaga več. Skratka, ob simptomih slabšega vida, rdečem očesu, dvojnih slikah ali bolečinah v očeh je treba takoj obiskati očesnega zdravnika, in ne le optika. Je pa res, da je tudi veliko pacientov, ki so za oči in vid čezmerno zaskrbljeni in pridejo k nam že ob prvi solzici ali bolečini, ki ni nujno znak bolezni. Vseeno smo jih veseli, če pridejo pravočasno, ko jim še lahko pomagamo, pa tudi če ne najdemo nič nevarnega. «Oči so pa le oči,» velikokrat rečejo.

Ima delo, ki ga opravljate, omejen rok trajanja? Nujni so natančnost, mirna roka, dober vid …

Ni videti, da bi bil rok trajanja izkušenih kirurgov omejen, večina se jih upokoji sorazmerno pozno. Videti je, da so znanje in izkušnje najpomembnejši in mirna roka je pravzaprav del tega. Seveda je nujen tudi dober vid in kar nekaj kolegov si je oči že dalo operirati, tako z laserjem kot tudi z vstavitvijo multifokalnih in trifokalnih leč. Ravno pred kratkim sem bil povabljen na srečanje, na katerem je predaval predsednik italijanskega oftalmološkega združenja. Prej je imel kar debela očala, po operaciji sive mrene z vstavitvijo trifokalnih leč pa vidi brez očal in seveda operira še bolj uspešno.

Načeloma je kar precejšnja razlika med reševanjem nohta na roki in reševanjem očesa. Se sploh lahko kdaj sprostite?

Strokovnost je osnovni pogoj, da zdravniki ne delamo napak. Če se operacija obrne drugače, kot bi si želeli, pa je pomembno, da smo možnosti takega poteka pri konkretnem primeru predvideli že pred operacijo, tako da jo lahko kljub nekoliko drugačnemu poteku uspešno končamo. Seveda je pri naših posegih pomembna tudi ročna spretnost, saj večina postopkov poteka pod mikroskopom. Vsekakor smo danes dobro opremljeni in večino posegov opravimo skozi zelo majhne vstopne rane. Imamo tudi odlične diagnostične aparate, ki nam natančno izračunajo predvideno dioptrijo očesa. Danes so zato rezultati operacij tako dobri, da je možno operirati tudi nekoga, ki sicer z očali dobro vidi.
Včasih ni bilo tako, zato smo pri sivi mreni čakali, da se je vid precej poslabšal, preden smo se lotili posega. Ljudje zato še danes zmotno mislijo, da je potrebno, da siva mrena pred posegom «dozori». Tudi pri laserskih posegih je bilo nekoč kar nekaj komplikacij, ki pa jih danes z izbiro prave tehnike skoraj ni več. Te posege opravljam v sodelovanju z dr. Marjanom Irmanom, ki ima v Sloveniji na tem področju največ izkušenj, ter z najmodernejšim laserjem. Uspehi so resnično dobri.

V zvezi z vsako zdravstveno težavo lahko beremo, kako se ji ogniti s pravilnim ravnanjem, zdravim načinom življenja … Kaj moramo delati, da bomo dobro videli?

Včasih je veljalo, da si vid pokvarimo, če beremo pri slabi luči. Rekli so nam tudi, da je za vid dobro, če jemo veliko korenja, ki vsebuje vitamin A. Slaba luč nam ne bo pokvarila oči, se pa v slabi luči prej pokažejo začetne težave
pri branju, ko dosežemo 45 let. Bolj je pomembno, da oči ob dolgotrajnem branju večkrat na kratko spočijemo, zadošča že, da jih za nekaj sekund zapremo. Vsekakor je vitamin A potreben in koristen, a ga že z osnovno prehrano dobimo dovolj. Ugotovili so celo, da je dodajanje vitamina A s prehranskimi dopolnili pravzaprav škodi pri boleznih, kot so na primer suha oblika starostne degeneracije makule ali prirojene okvare mrežnice, ker v večjih koncentracijah lahko zastruplja mrežnico.

Imate kakšnega konjička?

Moj oče je bil zavzet zbiralec znamk, kar je res lep hobi, a zahteva veliko časa. V znani glasbeni tradiciji širše družine nisem veliko sodeloval. Nekaj časa sem igral trobento, zlasti v letih, ko smo na Silbi z glasbo pričakali skoraj
vsako ladjo. Zelo rad smučam in jadram, veliko plavam z masko ... Včasih sem več lovil s podvodno puško, zdaj me bolj zanima opazovanje podvodnega sveta. Precej otokov severne Dalmacije poznam pod vodo krog in krog.
Moja dolgoletna ljubezen pa je fotografija. Fotoaparat vzamem na vsak izlet in velikokrat se zalotim, da opazujem svet, kot bi ga gledal skozi iskalo. Zlasti so mi všeč nenavadni prizori, pa tudi narava in lepi odtisi zgodovine.
No, še nekaj je, v gimnazijskih in študentskih letih sem bil nevarno zaljubljen v svoj takratni motor, hondo 500 Four, prvi japonski motor s štirimi cilindri, dokler ni šla na nekem ovinku po svoje. Prav tako hondo in celo enake barve
pa mi je pred letom dni našel dober prijatelj, ljubitelj starih avtomobilov in motorjev. Prek zime sem jo dal restavrirati in zdaj je čudovita, kot nova. Ne vozim se več tako veliko in tako hitro kot nekoč, a užitek je enak. Ko je ne
bom mogel več voziti, jo bom dal v dnevno sobo namesto omare. (smeh)

Kako se najbolj spočijete? Se umaknete v samoto, poslušate glasbo, greste na potovanje, tečete, kolesarite …

Najbolj me sproščajo dolga jutra doma ali ob obali, ko se nikamor ne mudi. S partnerko in kolegico Petro Schollmayer imava namreč dvajsetmesečno hčerko Pavlo, ki je vesela najine popolne pozornosti, kjerkoli smo. Pozen
zajtrk, pogovor o vsem, popoldanski izlet z odkrivanjem česa novega, v zadnjem času zlasti starih slovenskih vasi po kraškem zaledju Trsta ... Zanima me zgodovina teh krajev. Več ko o njej preberem, bolj zanimivo je. Vendar
pa je takih, sproščenih dni mnogo premalo, vedno je nekaj, kar je treba oddati do jutri.

Kaj najraje poslušate med vožnjo z avtomobilom?

V avtu rad poslušam nežne, a dinamične dame, na primer Dido, Tracy Chapman ali Malio. Sicer pa imam rad jazz in bossa nova standarde v svežih in vedno novih izvedbah, na primer Wonderful World Louisa Armstronga
v izvedbi Katie Melua. Tudi pesmi Luz Casal iz Almodovarjevih filmov in fado ter tango so mi blizu.

Vsaj jaz imam izrazito rad spočite kirurge. Kje najraje preživljate svoj dopust?

Vsekakor je to morje, v vseh oblikah, času in prostoru.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112