Zgodba vsakega bolnika je bila snov za roman in mnogih ne bom nikoli pozabil

dec 09

Doc. prim. dr. Ludvik Vidmar, dr. med., se je za študij medicine odločil sredi gimnazije. Ker so bili takrat za vstop na medicinsko fakulteto predpisani sprejemni izpiti, je imel, kot je povedal, za primer neuspeha pripravljeno alternativo – študij arhitekture.

pogovor 1 dr08

Lahko rečete, da je naša medicinska fakulteta dobra? Vam je dala znanja, ki jih potrebujete?

S polno odgovornostjo trdim, da je Medicinska fakulteta v Ljubljani bila in je še vedno ena najboljših medicinskih fakultet sploh. Tudi zato, ker se v njen program politika ni mogla veliko vtikati. Program študija je bil v mojih časih podoben kakor v takrat najrazvitejših demokratičnih državah Zahoda. Kot edino pomanjkljivost bi omenil, da je po diplomi zdravnik imel obsežno teoretično znanje, ne pa dovolj praktičnega znanja. Prakso smo si morali pridobiti v nadaljevanju. Vrgli so nas v vodo in morali smo plavati.

Se še spomnite svojega prvega dne v službi?

Najprej sem delal kot pripravnik. V tem času sem delal tudi kot nadomestni zdravnik v različnih ambulantah splošne medicine. Prvo redno službo sem dobil na Infekcijski kliniki v Ljubljani na začetku letu 1970. Prve dni nisem mogel verjeti, da sem postal član zdravniškega kolegija na univerzitetni kliniki, torej skupaj z zdravniki, ki so bili še pred kratkim moji profesorji. Predstojnik je bil celo akademik prof. dr. Milko Bedjanič, utemeljitelj sodobne infektologije v Sloveniji. Imel sem precej treme. Prišel sem kot sedemnajsti zdravnik, danes jih je na kliniki petdeset.

Kdaj ste se prvič srečali z boleznijo, ki jo povzroča virus HIV?

Konec leta 1985 sem se prvič srečal z osebami, okuženimi s HIV, spomladi leta 1986 pa že s prvima bolnikoma z razvitim aidsom, ki sta hitro umrla.

HIV je virus in ne moralna obsodba ali kazen. Je okužba s HIV še vedno tabuizirana in stigmatizirana?

pogovor 3 dr08Okužba s HIV je okužba kakor katerakoli druga, ima pa svoje posebnosti. Nikakor ne bi smeli govoriti o moralni obsodbi ali kazni. Danes so tabuji, stigmatiziranje in diskriminiranje oseb, okuženih s HIV, močno popustili. Nekaj je naredil čas, še več pa uspešno zdravljenje. Nekaj težav je ostalo, a to do neke mere velja za vse bolezni. Če bi na primer okolica vedela, da se nekdo zdravi zaradi sifilisa, bi ga prav tako gledala postrani.

Koliko okuženih letno ste našteli pred desetletji in koliko danes?

Deset do petnajst let nazaj smo našteli dvajset do petindvajset na novo okuženih s HIV, v zadnjih desetih letih pa povprečno štirideset do petdeset.

Kaj je po vašem mnenju vzrok naraščanja števila obolelih?

Število je naraslo in se nekako ustalilo na že omenjeni ravni. Vzrokov je več, glavni pa je najbrž, da je, odkar imamo uspešno zdravljenje, strah popustil. Promiskuitete ni nič manj, kvečjemu več. Ljudje premalo upoštevajo navodila za varne spolne odnose. Kljub temu epidemiološko situacijo še vedno ocenjujemo za ugodno.

pogovor 4 dr08Kako je z zgodnjim odkrivanjem obolelosti? Kateri so njeni značilni znaki?

Zgodnje odkritje okužbe je zelo pomembno. V zgodnjem obdobju je namreč oseba najbolj kužna, zato z odkritjem okužbe preprečimo njeno nadaljnje širjenje in, kar je zelo pomembno, pravočasno začnemo zdravljenje. Znaki akutne okužbe so lahko podobni znakom gripe, angine in infekcijske mononukleoze. Pri približno tretjini okuženih na začetku ni simptomov.

Je v Sloveniji odkrivanje obolelosti še vedno dokaj pozno in kaj bi bilo treba storiti?

Žal v Sloveniji veliko bolnikov, več kot polovico, odkrijemo šele v poznem stadiju okužbe s HIV, kar ni dobro. Edina rešitev je pogostejše in pravočasno testiranje. Slovenija je po številu opravljenih testov glede na število prebivalcev bolj na repu evropskih držav. Mislim, da je v Sloveniji približno dvesto do tristo HIV- -pozitivnih oseb, ki jih ne poznamo oziroma ki ne vedo za svojo okužbo. Te moramo čim prej prepoznati, za njihovo in skupno dobro.

Eden od vaših kolegov je dejal, da je prvih pet let bolnike le nemočno opazoval in jih pripravljal na smrt. Kje smo danes pri zdravljenju okužbe s HIV?

Vse od odkritja bolezni leta 1981 do odkritja visoko učinkovite antivirusne terapije (HAART) leta 1997, torej kar šestnajst let, smo bili pri zdravljenju bolnikov z razvito boleznijo precej nemočni. Danes imamo na voljo celo vrsto visoko aktivnih zdravil, tako da uspešno zdravimo bolezen in ustavimo napredovanje. Bolniki so lahko aktivni, lahko delajo, morajo pa vse življenje ostati na stalni terapiji. Če se disciplinirano zdravijo, lahko pričakujejo, da bodo doživeli starost, primerljivo s starostjo, ki je pričakovana za drugo populacijo.

Ali gre za uspešno zdravljenje bolezni ali bolezen le uspešno nadzorujemo?

Res je, bolezen uspešno nadzorujemo. Virus ostaja v okuženih celicah, razmnoževanje virusa in vnetno-imunski proces pa kljub terapiji potekata naprej.

Lahko rečemo, da je postala okužba z virusom HIV obvladljiva kronična bolezen?

Da.

Torej lahko rečemo, da je za Slovenijo značilno uspešno zdravljenje na eni in manj uspešno odkrivanje obolelosti na drugi strani?

V Sloveniji pri zdravljenju oseb, okuženih s HIV, dosegamo odlične rezultate, žal pa še vedno nekaj bolnikov na leto odkrijemo prepozno. V takih primerih smo prepozni tudi z vso terapijo, ki jo imamo na voljo. Za dobre rezultate zdravljenja pri nas je delno zaslužna epidemiološka situacija, saj med obolelimi ni veliko intravenskih uživalcev drog, ki so 6 Doktor | Družinski vodnik zdravja | December, 2014 problematična populacija za dobro vodenje zdravljenja. Prevladujejo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi (t. i. MSM), ti pa so odgovornejši, natančnejši, skrbnejši in bolj zavzeti za lastno zdravje. Res je, da ne moremo biti povsem zadovoljni z odkrivanjem okuženih, po drugi strani pa nismo tako neuspešni. Težave imajo povsod. Prizadevamo si, tudi s pomočjo nevladnih organizacij, izboljšati to stanje. Skratka: več testiranja.

Je torej uspešnost zdravljenja odvisna tudi od bolnika?

Vsekakor. Bolnik mora prejemati predpisano zdravljenje točno po navodilih – vsakodnevno. Prejemati mora najmanj 95 odstotkov predpisane terapije mesečno. Ob nedosledni terapiji pride do odpornosti virusa HIV proti zdravilom, ki jih bolnik prejema. Predanost bolnika terapiji, adherenca, je zelo pomembna.

Katera zdravila se predpisujejo in kateri so stranski učinki? Kako sploh delujejo zdravila?

pogovor 5 dr08

Zdravil je danes mnogo, več kot trideset, in še odkrivajo nova. Pri nas večinoma shajamo s petnajstimi. Zdravljenje pa se je poenostavilo. Običajno zadoščata dve tableti na dan, lahko tudi samo ena. Novejša zdravila bolniki lažje prenašajo in tudi stranski pojavi so redkejši. Občasno pride do alergije, zdravila lahko vplivajo na metabolizem, tudi na duševno stanje in podobno. Obstaja pet razredov zdravil, vsako ima svoje prijemališče. Bolnik navadno potrebuje kombinacijo treh zdravil iz dveh razredov.

So zdravila učinkovita pri vseh?

Pri bolnikih, ki so glede predhodne terapije naivni, se pravi, da še niso bili zdravljeni, navadno ni težav. Te se pojavijo, če imamo opraviti z virusom, ki je odporen proti določenim zdravilom. V tem primeru izvedemo test na občutljivost virusa, rezistenčni test, na tej podlagi pa določimo optimalno kombinacijo zdravil. V takih primerih je včasih potrebnih tudi več zdravil kakor običajno. Zdraviti začnemo navadno takrat, ko število celic pomagalk pade pod 350 na kubični milimeter (normalno je teh več kot petsto).

Kaj svetujete v zvezi s prehrano?

Svetujemo zdravo, raznovrstno prehrano, pogosto predpišemo še vitamin D. Odsvetujemo kajenje, pri čemer pa žal nimamo prav velikega uspeha. Ugotavljamo, da je delež kadilcev med populacijo, okuženo s HIV, še enkrat večji kot med drugo populacijo. To seveda ni dobro. Eden zelo pomembnih vzrokov za obolevnost in smrtnost bolnikov s HIV so danes bolezni srca in ožilja.

Koliko časa vam ostajajo v glavi slike in zgodbe bolnikov? Koliko časa potrebujete, da se lahko povsem osredotočite na nekaj drugega?

V glavi so mi ostale zlasti slike bolnikov iz prvega obdobja epidemije HIV, ko še ni bilo učinkovitega zdravljenja. Zgodba vsakega bolnika je bila snov za roman. Mnogih ne bom nikoli pozabil. Nekemu mlajšemu heteroseksualnemu paru, ki se je želel poročiti, ko je bolnikovo stanje že napredovalo, sem šel celo za poročno pričo. S prehodom na drugo delo, drugo problematiko, pa nisem imel težav. Zadnjih deset let sem se veliko ukvarjal tudi s kroničnim hepatitisom C.

Kako se najbolje spočijete?


Za psihofizično sprostitev nisem potreboval česa posebnega. Klin se s klinom izbija. Problemi v službi, dežurstva, vaje s študenti, delo v urgentni ambulanti, predavanja, izpiti in vse drugo mi niso puščali veliko časa. In tudi doma je bilo veliko dela: otroci, hiša z vrtom itn. Res pa je, da so bili otroci zelo pridni, vedoželjni in uspešni. Ves čas so mi bili v ponos. Hčerki sta zdravnici specialistki, sin pa je znanstvenik na področju humanistike. Nekaj časa za glasbo, kolesarjenje in izlete sem sicer našel. K sreči se je bilo treba stalno izobraževati, tako da sem se izpopolnjeval tudi v tujini, v Londonu, Cambridgeu, San Franciscu, Clevelandu ter se udeležil številnih mednarodnih konferenc in simpozijev po vsem svetu. Na mnogih smo kolegi, ki smo se v Sloveniji ukvarjali z aidsom, nastopili s prispevki. Tako smo domov prinašali najnovejše izkušnje in smernice za zdravljenje in obvladovanje epidemije HIV.

Ste se kdaj ukvarjali še s čim, imate svoj hobi?

Ukvarjal sem se z marsičim. Igral sem nogomet v nogometnem klubu zdravnikov internistov, rad imam kolesarjenje. Tako v šolo kakor v službo sem se, če se je le dalo, vozil s kolesom. Zelo rad hodim v naravo, v zadnjem času manj v visokogorje in bolj v hribe, v užitek pa mi je tudi delo pri hiši in na vrtu. Vedno sem rad gradil in obnavljal. Zbiram pa najraje stare, lepo obdelane kamne ali predmete iz kamna. V največje veselje in navdih pa so mi moje vnukinje in vnuki, ki jih je sedaj že deset – same bistre glave. Zelo rad obiščem tudi zanimive kraje in znamenitosti v Sloveniji, ki jih še ne poznam, in teh je veliko.

Napovedi so sicer vedno nehvaležno opravilo, a vseeno – kaj, predvidevate, se bo zgodilo na področju zdravljenja okužbe s HIV?

Pogosta so vprašanja bolnikov, kdaj bo na voljo takšno zdravljenje, ki bo časovno omejeno in ne bo trajalo do konca življenja, in kdaj nam bo uspelo HIV izkoreniniti iz organizma. Zanesljivega odgovora seveda na ti vprašanji ni. Morda pa čez deset ali petnajst let – tako je to možnost na eni zadnjih mednarodnih konferenc ocenila Françoise Barré- -Sinoussi, Nobelova nagrajenka za medicino, ki je najbolj zaslužna za odkritje virusa HIV. To bi bil velik dosežek.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112