Onkologija je izjemno dinamična veda v silovitem razvoju

nov 10

Dr. Simona Borštnar, dr. med., specialistka interne medicine in internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana, specializirana za zdravljenje raka dojk in urogenitalnih rakov, je diplomirala leta 1993 na ljubljanski Medicinski fakulteti, magistrirala leta 1998 na temo klinična onkologija, doktorirala pa leta 2003.

pogovor 1 dr07Biti zdravnica je bila njena otroška odločitev, čeprav, kot pravi, ni iz zdravniške družine. »Ob vpisovanju na fakulteto, takrat smo imeli še sprejemne izpite, mi ni prišlo niti na misel, da bi mi spodletelo in bi morala iskati rezervne možnosti. Odločitve ne obžalujem, čeprav bi bila verjetno zadovoljna še v mnogo drugih poklicih.«

Kaj je najbolj vplivalo na vašo odločitev?

Bolezni so se mi zdele zanimive in skrivnostne. Da jih ljudem pomagaš premagati, pa se mi je zdelo fascinantno. Moja samozavest in domišljija sicer nista segli tako daleč, da bi si predstavljala, da bom sposobna revolucionarnih odkritij, vedno pa sem bila prepričana, da bi se v tem poklicu počutila koristno in zadovoljno.

Se vam zdi, da je rak v naši družbi še vedno tabu?

Čedalje manj. O raku se veliko govori in piše, bolnice z rakom dojk pa so s svojimi združenji in javnim nastopanjem največ pripomogle k temu. Dejstvo je, da je rak pogosta bolezen, V dvomilijonski Sloveniji živi več kot 80.000 bolnikov, ki so se že zdravili ali se zdravijo zaradi raka. Po izračunu Registra raka za Slovenijo bosta do svojega 75. leta starosti za rakom zbolela skoraj vsak drugi Slovenec in vsaka tretja Slovenka. Rak zato ne more in ne sme biti tabu.

Zdravljenje raka je vse bolj uspešno, kljub temu pa se še velikokrat zgodi, da pacient bitko z boleznijo izgubi. Ali te, najbrž boleče trenutke, jemljete osebno?

Če sem za bolnika naredila vse, kar onkološka stroka in sedanje zmožnosti slovenske medicine, ki niso majhne, lahko ponudijo, tega ne jemljem kot osebni poraz. Zelo se zavedam, da vseh bolnikov z rakom za zdaj še ne znamo pozdraviti. Seveda pa ob smrti bolnika ne ostanem ravnodušna. Če bolnika spremljaš daljše obdobje, ga tudi dodobra spoznaš. Čeprav naj bi bila pomoč enosmerna, od zdravnika k bolniku, pa sem zdravila ljudi, od katerih sem v pogostih pogovorih slišala neverjetne življenjske zgodbe, spoznala njihove občudovanja vredne dosežke in veliko modrosti, zato so tudi oni meni veliko dali. Takih ljudi in njihovih življenj ne pozabiš nikoli.

Koliko novih primerov raka na prostati je v povprečju vsako leto v Sloveniji?

Rak prostate je od leta 2007 naprej najpogostejši rak pri moškem. V enem letu jih zboli približno 1300, kar je nekaj manj kot petina vseh rakov pri moških.

Pravijo, da je rak prostate bolezen starejših moških, enako pomembna pa da je tudi družinska obremenjenost ...

pogovor 2 100 dr07Rak prostate je res bolezen starejših moških. Starejši ko je moški, večja je verjetnost, da bo zbolel za rakom prostate. Pri moških, mlajših od petdeset let, je ta rak redek, pogostnost se veča s starostjo – dve tretjini vseh rakov prostate odkrijemo pri starejših od 65 let. Drugi najpomembnejši dejavnik tveganja je družinska obremenjenost. Če ima moški v družini očeta ali brata z rakom prostate, je dvakrat večja verjetnost, da bo tudi sam zbolel. Tveganje se še poveča, če ima dva sorodnika s to boleznijo, še posebno če sta zbolela mlada.

Menda največ raka na prostati odkrijejo urologi, pri katerih se oglasijo moški, ko jim bolezen začne povzročati težave?

Ni nujno, da rak prostate povzroči telesne težave. Simptomi, ki pa so lahko povezani z rakom prostate, so pogosto uriniranje, slaboten curek urina, bolečina med uriniranjem in kri v urinu. Ne pomenijo pa nujno, da ima bolnik res raka prostate, saj so lahko tudi znak benignih bolezni, kot sta benigna hipertrofija prostate ali vnetje prostate. Vsekakor je pri tovrstnih težavah potreben obisk urologa. Če je rak prostate že razširjen v sosednje ali oddaljene organe, se lahko pojavi še bolečina v presredku, motnje pri odvajanju blata in motnje ejakulacije, bolečine v kosteh in splošno poslabšanje počutja ter izguba telesne teže.

Kdaj bi moral moški na pregled prostate?

Če ima prej opisane simptome, takoj. Če pa je brez težav, ni potrebe po preventivnem pregledu pri urologu prav za vsakega moškega. Vprašanje iskanja raka s presejanjem s PSA (za prostato specifični antigen, določen v krvi) je pogost predmet strokovnih debat in seveda tudi zaskrbljene laične javnosti. Pomembno je vedeti, da mednarodna združenja ne priporočajo iskanja raka z organiziranim, še manj pa z individualnim, divjim presejanjem pri vseh moških. Če želi zdrav moški vseeno opraviti test PSA, potrebuje pred tem tudi ustrezno svetovanje. Pojasnjene mu morajo biti prednosti in slabosti takega testiranja in pregledov ter ukrepov, ki mu sledijo. Preventivne preglede potrebujejo moški s povečanim tveganjem za razvoj raka prostate zaradi družinske obremenjenosti, kar sem že omenila. Nekatera strokovna onkološka in urološka združenja priporočajo tem moškim prvo meritev PSA pri starosti 45 let, če imajo enega, in celo že pri starosti 40 let, če imajo dva ali več sorodnikov v prvem kolenu, ki so zboleli pred 65. letom starosti. Pri teh moških se poleg meritve PSA priporoča tudi digitorektalni pregled.

Na koliko let bi morali ponavljati preventivne preglede?

Pri moških z zvečanim tveganjem za raka prostate na dve leti.

Zakaj je slišati, da je treba pri vsakem bolniku pretehtati ali bi zdravljenje prineslo več težav, kot bi jih odpravilo, in ali bi res s tako imenovanim agresivnim zdravljenjem bolnikom škodili?

Tudi če raka prostate odkrijemo, ni nujno, da bo ta rastel in povzročil zasevke. Marsikateri moški sploh ne bi vedel, da ima bolezen, če je ne bi aktivno iskali in našli. Ko pa je rak odkrit, seveda nastopi vprašanje, kako naprej. Moški težko živi z zavedanjem, da ima raka, in ga zato želi odstraniti. Vedeti je treba, da zdravljenje z operacijo in obsevanjem lahko povzroči tudi neželene učinke, kot so impotenca ter inkontinenca za vodo in blato. Če so izpolnjeni pogoji, kot so majhen, biološko neagresiven tumor in nizka vrednost PSA, je povsem sprejemljiva možnost aktivno sledenje. Tak način nadzorovanja raka prostate zahteva redne preglede pri urologu, meritve PSA in občasne kontrolne biopsije prostate, ki pokažejo, ali so se značilnosti tumorja spremenile in morda zahtevajo agresivnejši pristop.

V zadnjem letu naj bi na trg prišlo veliko zdravil, ki omogočajo terapijo, ki se jo dobro prenaša – hormonsko terapijo, zdravljenje z antiandrogeni ...

Hormonska terapija raka prostate je že stara. Uporablja se predvsem za zdravljenje razsejane bolezni, manj ali le izjemoma pa pri zgodnjem raku. Zgodovina hormonskega zdravljenja sega v leto 1941, ko je ameriški urolog Charles Huggins ugotovil izjemen regres raka prostate po odstranitvi mod in tudi prvi ugotovil odvisnost rakavih celic prostate od moškega spolnega hormona testosterona. Za to odkritje je leta 1966 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. Kirurška kastracija, s katero telesu odvzamemo testosteron, je še vedno eden izmed načinov hormonskega zdravljenja raka. Leta 1985 so začeli uporabljati analoge LH-RH, kar imenujemo medikamentozna kastracija, saj prekinejo izločanje testosterona. Že več kot dve desetletji pa se v hormonskem zdravljenju uporabljajo tudi antiandrogeni, ki delujejo na nivoju rakave celice in preprečijo vezavo testosterona na androgene receptorje na rakavi celici. Prav analogi LH-RH in androgeni so sodobna hormonska terapija. V zadnjih letih pa smo v paleto hormonskega zdravljenja dobili še dve novi učinkoviti zdravili, abirateron acetat in enzalutamid. Uporabimo ju, ko druga hormonska zdravljenja in kemoterapija ne učinkujejo več. Njuna dobra lastnost je, da se razmeroma dobro prenašata, brez pogostih hudih neželenih učinkov, slabost pa je visoka cena.

Od česa je sicer odvisna vrsta zdravljenja zgodnjega raka in katere vrste zdravljenja poznamo?

O zgodnjem raku govorimo, ko je bolezen omejena lokalno omejena na prostato ali na prostato z neposredno okolico, lokalno napredovalo bolezen. Za ozdravitev zgodnjega raka je treba tumorsko tkivo uničiti. To je možno bodisi z operacijo, s kirurško odstranitvijo prostate z odstranitvijo medeničnih bezgavk ali brez nje, kar je pogostejši pristop, ali pa z obsevanjem prostate z medeničnimi bezgavkami ali brez. Včasih, če rak prostate ni bil v celoti odstranjen ali je preraščal v okolico, je potrebna kombinacija obojega, takrat namreč operaciji sledi še obsevanje. Vsak moški, ki zboli za rakom prostate, mora biti poučen o obeh možnostih zdravljenja in se po pogovoru z urologom odločiti o najprimernejši možnosti.

Kaj pomeni sistemsko zdravljenje in kaj hormonska terapija?

Sistemsko zdravljenje pomeni zdravljenje z zdravili. Pri raku so to lahko hormonska terapija, kemoterapija ali pa tarčno zdravljenje. Hormonska terapija je torej vrsta sistemske terapije, ki pravzaprav temelji na »odvzemu« hormonov. Moški spolni hormoni, androgeni, med katerimi je najpomembnejši testosteron, namreč spodbujajo rakave celice prostate k rasti in razmnoževanju, kar želimo preprečiti. To lahko dosežemo tako, da preprečimo tvorbo testosterona z odstranitvijo mod ali zavoro delovanja mod z agonisti LH-RH, ki jih dajemo v obliki injekcij pod kožo ali v mišico, ali pa s preprečitvijo vezave testosterona na androgene receptorje na rakavi celici.

Kakšne so prednosti in slabosti hormonske terapije?

S hormonsko terapijo lahko preprečimo ali zadržimo napredovanje raka in podaljšamo življenje. Ima pa lahko tudi neželene učinke, kot so impotenca, upad želje po spolnosti, navali vročice in potenja, ginekomastija oziroma povečane prsi, ki so občutljive, zmanjšanje mišične mase, porast telesne teže, osteoporoza, utrujenost, težave s spominom in koncentracijo ter depresija.

Je res, da se kljub zdravljenju pri približno četrtini bolnikov z rakom prostate bolezen ponovi in da se takrat zaseje v oddaljene organe?

Žal je to res. Najpogosteje se rakave celice naselijo v kosteh, kjer tvorijo kostne zasevke. Manj pogosto se zasevki razvijejo v drugih oddaljenih organih. Ko se to zgodi, bolnike najprej zdravimo s hormonsko terapijo.

Kaj pa, ko se bolezen na hormonsko zdravljenje ne odziva več?

Takrat govorimo o proti kastraciji odpornem raku prostate. Rak je takrat navadno že razsejan v oddaljenih organih, najpogosteje kosteh. Zdravimo ga s kemoterapevtiki, kot so docetaksel, kabazitaksel in mitoksantron, ali pa novimi hormonskimi zdravili, kot so abirateron acetat in enzulutamid. Pri bolnikih s kostnimi zasevki je na novo dostopno tudi zdravljenje z radioizotopom alfaradinom. S posameznimi zdravljenji dosežemo izboljšanje, ki lahko traja daljši ali krajši čas, ob ponovnem napredovanju bolezni pa izberemo novo zdravilo.

Kdaj igra ključno vlogo sistemsko zdravljenje s hormonsko terapijo?

Hormonsko zdravljenje je temelj zdravljenja razsejanega raka prostate. Uporabi se lahko tudi pri zdravljenju lokalno napredovalega raka prostate, navadno v kombinaciji z obsevanjem, pri lokaliziranem raku pa hormonska terapija navadno ni potrebna.

Se da raku prostate sploh ogniti oziroma, kaj narediti, da ne bi zboleli?

Glavnim delavnikom tveganja, staranju in družinski prtljagi se seveda ni moč ogniti. Pomagata pa redna telesna dejavnost in zdrava hrana z manj maščobami. Še posebno se priporočajo nekatere vrste hrane, kot so paradižnik in s paradižnikom pripravljene jedi, oljčno olje, soja, česen, por, čebula, bučke, špinača in zeleni čaj.

Koliko časa ostajajo v glavi slike iz službe? Koliko časa potrebujeta telo in glava, da se po službi povsem osredotočite na nekaj drugega?

pogovor 3 100 dr07Moje delo v službi se navadno zavleče prek osmih ur. Skrb za bolnika nato vsak dan do naslednjega jutra predam dežurnemu zdravniku. Zaupam kolegom, tako da vem, da so bolniki v dobrih rokah. Tako na tekoče klinične probleme pozabim takoj, ko izstopim iz bolnišnice. Hitro lahko preklopim na druge misli in opravila. Res pa je, da skoraj vsak delovni dan, pogosto pa tudi med vikendom, delam druge stvari, ki so neposredno ali posredno povezane z bolniki. Onkologija je namreč izjemno dinamična veda v silovitem razvoju. Če nisi na tekočem z novostmi, tudi bolnikom ne moreš ponuditi vsega, kar moderna onkologija danes ponuja. In potem nisi več dober zdravnik. Zase lahko rečem, da moj poklic določa moj način življenja.

Kako in kje se najbolj sprostite?

Najbolj me sprostijo potovanja. Bolj kot spokojnost planin ali tišine in miru polni oddihi me privlačijo dinamika velikih mest in skrivnosti eksotičnih dežel. Največkrat sem obiskala New York, ki je meni pisan na kožo, žal pa ni tudi moji denarnici. Poleti si nujno vzamem vsaj en teden za lenarjenje na plaži pod senčnikom in s knjigo v roki. In to strogo nemedicinsko.

Ste kdaj ležali v bolnišnici kot pacientka? Ali zaupate kolegom?

V bolnišnici še nisem ležala. Pravzaprav zaradi bolezni še nisem izostala niti enega dneva in sem še vedno brez izbranega zdravnika. Če pa bom oziroma ko bom zbolela, se bom takoj in brez pomisleka prepustila slovenskim kolegom. S polnim zaupanjem, čeprav bom verjetno sitna bolnica.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112