Najlepše nagrade so drobne, komaj vidne pozornosti

jul 11

 Dr. Franc Vindišar se je rodil meseca julija leta 1968 v Kranju. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Leto 1994 je bilo izjemno: takrat je končal študij, se poročil, preselil v Laško, dobil prvega sina in se zaposlil v Splošni bolnišnici Celje. Po opravljenem stažu in sekundariatu je začel opravljati specializacijo iz splošne kirurgije, med katero se mu je rodil drugi sin. Specializacijo je zaključil leta 2001 in se najprej zaposlil na Otroškem oddelku kirurških strok, od 2005 dalje pa dela na Travmatološkem oddelku. Leta 2007 je postal predstojnik Oddelka za skupne potrebe kirurgije in oktobra 2011 strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje.

pogovor 1 dr04

O čem ste sanjali kot osnovnošolec, kaj ste želeli postati?

Že kot otrok sem bil zaradi zdravstvenih težav pogosto pri zdravnikih, tudi v bolnišnicah, zato je bila moja želja, da postanem zdravnik, prisotna že v tem obdobju. Pogosto je bilo pri obravnavah mojih zdravstvenih težav izpostavljeno, da je potrebno omejevati športne aktivnosti. Najprej so tako menili zdravniki in posledično tudi starši, zato sem moral svoje aktivnosti prilagajati tem nasvetom. Z odraščanjem so težave k sreči izzvenele same, tako da je bilo vedno manj tudi teh omejitev.

Navadno otroci poklice povezujejo z osebami, ki jih poznajo?

Ja, posebno mesto je imela moja pediatrinja, ki si je vedno vzela čas zame in mi neumorno odgovarjala na vsa vprašanja, in mi dovolila preskusiti številne pripomočke, ki jih pri delu uporabljajo zdravniki.

Kdaj in zakaj je prišla odločitev za kirurgijo in travmatologijo?

V študentskih letih sem po opravljenih študijskih obveznostih in vsaj enomesečnem študentskem delu preostali del časa preživel kot prostovoljec v bolnišnici Golnik. Tam sem se začel najprej zanimati za področje alergologije, kjer bi posebej izpostavil prof. Mušičevo, ki je imela za študente vedno poseben posluh. Tudi sicer je bilo v tej ustanovi za študente zgledno poskrbljeno, saj nikoli nismo imeli občutka, da bi bilo komu odveč, ampak so nas vsi, od zdravnikov do medicinskih sester, sprejeli v svoje kolektive in se trudili, da bi čim bolj spoznavali značilnosti zdravniškega poklica. Ko pa se je približeval zaključek študija, mi je bilo na razgovoru s takratnim direktorjem bolnišnice sporočeno, da zaradi organizacijskih sprememb, ki so bile povezane z ločevanjem od UKC Ljubljana, nekaj let ne bodo zaposlovali novih zdravnikov. Tako sem se podal na pot iskanja novega delovnega okolja, ki sem ga kot stažist in nato sekundarij našel v Splošni bolnišnici Celje. Že na začetku sem prišel na Otroški oddelek kirurških strok, kjer me je sprejela takratna predstojnica prim. Božena Medved - Berk, specialistka splošne kirurgije. Njen način predstavitve kirurgije, vključevanje v celoten tim oddelka in tudi v ekipo kirurgov je bil zanesljivo ključen pri odločitvi, da je kirurgija tista veja v medicini, kamor bom usmeril svojo nadaljnjo profesionalno pot.

 

pogovor 2 dr04

Travmatologija je najbrž eden najbolj stresnih poklicev – na stotine ljudi vsak teden, vsak z drugačno poškodbo, mnogokrat brez informacij, kaj se je zgodilo?

V okviru Otroškega oddelka kirurških strok sem bil najprej deležen splošne kirurške izobrazbe. Kaj hitro sem spoznal, da je obravnava poškodb tisto, kar me posebej veseli. Na samem oddelku sem dobil odličnega mentorja Jožeta Robido, specialista splošne kirurgije, ki se je le nekaj let pred tem izobraževal v tujini in mi je tako predstavil nove tehnike pri oskrbi poškodovanih otrok. Poleg samih predstavitev mu ni bilo nikoli odveč ostati nekoliko dalj v operacijski dvorani in mi pomagati osvajati številne operativne metode. Vsekakor je na področju otroške travmatologije on tista oseba, ki je zaznamovala moj začetek dela s poškodovanimi otroki. Po opravljenem specialističnem izpitu so naraščale tudi ambicije na področju ostale travmatologije, saj je vključevanje v delo na travmatološkem oddelku zahtevalo dodatna izobraževanja in pridobivanje novih znanj tudi na področju obravnave poškodb odraslih poškodovancev.

Se spominjate prve operacije?

Spominjam se svoje prve resnejše operacije, ki sem jo opravil kot specializant splošne kirurgije. Šlo je za operacijo akutnega vnetja slepiča pri mladostniku. Pri operaciji je kot «asistentka» sodelovala Marija Janež Bizjak, specialistka splošne kirurgije, ki je bila v tistih časih oseba, ki je številnim mladim zdravnicam in zdravnikom odkrivala skrivnosti kirurškega dela in imela z vsem nami posebno mero potrpljenja. Dejansko smo imeli občutek, da je del naših novih korakov v kirurški svet del njenega poslanstva.

Je adrenalin še vedno prisoten pred vsako operacijo?

Priznam, da se tudi po 14 letih specialističnega kirurškega staža pred vsako operacijo skušam posebej pripraviti. Poleg samega neposrednega kirurškega dela se je potrebno seznaniti tudi s pacientom, z njegovim dojemanjem situacije, njegovimi pričakovanji in tudi strahovi. Zdi se mi, da je odkrit, neposreden, pošten pogovor pred samo operacijo pomemben vsaj toliko kot nato sama kirurška izvedba posega. Žal smo bili v procesu izobraževanja ravno na tem področju bolj ali manj prepuščeni sami sebi in ocenjujem, da to številni kolegi pri svojem delu tudi pogrešajo.

Kaj pride po napornem dnevu ali operaciji: olajšanje, zadovoljstvo, utrujenost, praznina?

K sreči večino operacij spremlja po zaključku občutek zadovoljstva z opravljenim delom, čeprav se še vedno znajdem v situaciji, ko sem sam in skupaj z menoj celotna ekipa postavljen v situacije, ko moramo priznati, da kljub vsem naporom nismo uspeli rešiti življenja. V takšnih primerih pa ostane praznina, ki jo lahko zapolni le pogovor z ostalimi kolegi in neredko tudi z domačimi. Žal na tem področju pogrešam možnost strokovne pomoči za vse člane ekipe, ki je sodelovala v takšnih primerih.

Kaj je najlepša nagrada po napornem dnevu, težji operaciji …?

Najlepše nagrade so praviloma drobne pozornosti, ki smo jih deležni pri obiskih v bolniških sobah ali pri nadaljevanju zdravljenja v ambulantah. Pogosto so to pozornosti, ki so komaj vidne, a osebno mi predstavljajo tisto «nekaj več», kar je bilo že v mladosti izpostavljeno kot smisel zdravniškega dela. Ne tako redko enostavna otroška risbica polepša ne samo dan, ampak ves teden.

Vi se načeloma nimate časa seznanjati s pacientom, velikokrat pripeljejo v ordinacjo le osebo in listek, na katerem nekaj piše. Je ta pacient zgolj številka ali to »številko « personificirate?

To vprašanje zahteva bolj poglobljen odgovor. Seveda bi bilo všečno napisati, da se vsak zdravnik lahko povsem poosebi z vsakim pacientom, a temu nikakor ni tako in menim celo, da bi bilo to napačno. Ravno tako nikakor ne sprejemam oznake, da so pacienti le številke. Umetnost zdravniškega dela je najti pravo mero v odnosu do teh dveh skrajnosti. Občasno se moramo pomakniti proti eni, drugič proti drugi strani. Ali smo bili pri tem uspešni, pogosto spoznamo šele čez čas, zato so izkušnje še kako dobrodošle. Absolutno mora biti na prvem mestu korektno opravljeno strokovno delo, ki mora biti začinjeno s pravim medčloveškim odnosom.

Vaša naloga, poslanstvo poklica je, da pomagate – preraste kdaj ta strokovna pomoč v oseben boj?

Osebno sem se v svojem poklicnem delu srečeval predvsem s primeri, ko zaradi administrativnih ovir nisem mogel uresničiti vseh svojih pričakovanj, ki bi bila po moji oceni dobrodošla za zdravljenje pacientov.

Kdaj niste zgolj zdravnik, ampak se vas bolečina nekoga bolj dotakne – ko gre za poškodovane otroke?

Obravnava otrok mi predstavlja pri mojem delu posebno zadovoljstvo. Kot pacienti so izjemno hvaležni, potrpežljivi in vztrajni. Ob tem pa nikakor ne smem pozabiti, da poleg njih »zdravimo« tudi starše, kjer pa so pogosto pričakovanja prevelika in ne tako redko nerealna. Seveda obravnava poškodb, ki zapušča trajne posledice pri otrocih, predstavlja tudi za zdravnike posebno situacijo. V takšnih primerih nehote pomislimo tudi na svoje otroke.

Bi bili kaj nervozni, prestrašeni, če bi se vam kaj pripetilo, pa bi se znašli na travmatologiji – zaupate kolegom?

Kolegom na Travmatološkem oddelku Splošne bolnišnice Celje povsem zaupam in bi se prepustil njihovemu strokovnemu delu, če bi se znašel v situaciji, ko bi bilo to potrebno.

Kako se sprostite?

Glavno vodilo sproščanja je fizična aktivnost, ki jo skušam čim bolj razdrobiti. Pozimi so tu na prvem mestu pohodi na okoliške hribe, smučanje, poleti pa kolesarjenje in v zadnjem času ponovno malo več igranja tenisa. Poleg tega seveda moje veselje predstavlja tudi urejanje okolice hiše.

Nekoliko nenavaden položaj je ta čas v Sloveniji: vsi želijo, da bi še bolj varčevali, da bi delali več za manj denarja – kaj to pomeni za vaše področje dela?

Na področju zdravstva menim, da smo prišli do roba, kjer je varčevanje sploh še možno. Pri vsakodnevnem delu na številnih področjih prevzemamo vedno večja tveganja, pa naj gre tu za obremenitve zdravnikov, medicinskih sester, fizioterapevtk, laboratorijskih delavcev, farmacevtov, administrativnega osebja in vseh ostalih, ki kakor koli prispevajo k pogojem za izvajanje zdravstvenih storitev. Absolutno bi morali pristopiti k izdelavi standardov, ki predstavljajo osnovo za posamezne poklicne skupine v celi državi. Nikakor ni več dopustno, da mora nekdo opravljati mesečno 250 in tudi več ur dela. Naslednji problem so zdravstveni materiali, ki bi jih bilo potrebno po posameznih zdravstvenih ustanovah poenotiti, posledično zagotoviti ob ohranitvi nespremenjene kakovosti nižje stroške nabave. Posebna pozornost mora biti namenjena medicinski opremi, ki je v zadnjih letih v večini slovenskih bolnišnic zastarala čez vse dopustne meje. Brez obnavljanja in sledenja sodobnim metodam bomo čez nekaj let zanesljivo lahko le ugotavljali, da je trenutna ekonomska kriza zapustila precej globlje sledi, kot smo jih pričakovali. Ključne vloge pri vseh teh opozorilih se morajo zavedati vsi, ki sodelujejo pri kreiranju, upravljanju in nadzoru zdravstvene politike v državi.

Lahko sobivata javno in zasebno zdravstvo in kako?

Menim, da mora biti osnova dobrega zdravstva vsekakor najprej kakovostno in učinkovito javno zdravstvo, ki ga na posameznih segmentih lahko dopolnjuje tudi zasebno. Bistvena ločnica, ki jo morajo narediti snovalci zdravstvene politike, mora biti transparentnost. Le-to bi lahko dosegli že z izboljšano informatizacijo, v katero smo v zadnjih letih vložili ogromno sredstev, a brez bistvenega učinka. Z izdelanim sistemom na tem področju bi lahko zagotovili precej učinkovitejši skupni sistem in hkrati preprečili možne zlorabe javnega sistema.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za poklic, ki ga opravljate?

Do tega trenutka nikoli nisem niti pomislil, da bi v svojem življenju opravljal drug poklic, kot je zdravniški.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112