Po vsakem človeku, ki vstopi in tudi izstopi iz tvojega življenja, nekaj ostane

okt 07

Prof. dr. Borut Štabuc, dr. med., specialist internist gastroenterolog, višji svetnik in predstojnik Kliničnega oddelka ga gastroenterologijo na UKC Ljubljana je bil ob koncu gimnazijke prepričan, da bo študiral fiziko, ker pa je več sošolcev želelo na medicino, je menil, da bi bilo lepo, če bi bili skupaj: »Na koncu se je zgodilo, da sem bil edini v razredu, ki se je vpisal na medicino.« Sicer je na začetku poudaril, da se je tega, da bo postal zdravnik, pravzaprav zavedel šele v tretjem letniku Medicinske fakultete, po opravljenem izpitu iz patofiziologije in patologije. Mu je bilo kdaj žal, da se je odločili za at poklic? »V petintridesetih letih dela mi ni bilo nikoli žal, da sem se odločil za ta poklic.

pogovor borut stabuc 18 1Vam je dalo šolanje dovolj znanja, ki ga potrebujete kot zdravnik?

Ko sem leta 1979 končal študij na Medicinski fakulteti v Ljubljani, sem bil prepričan, da se med študijem nisem ničesar naučil in da še dolgo ne bom sposoben pregledati oziroma zdraviti bolnikov. Tri mesece po tem, ko sem diplomiral, pa sem odšel na služenje vojaškega roka, kjer sem kmalu dobil svojo ambulanto. Nekaj časa sem delal tudi na vojaškem poligonu v Slunju in tam sem postal zdravnik, saj sem moral samostojno delati kot internist, infektolog in otorinolaringolog ter obenem opravljati manjše kirurške posege in triaže. Takrat se mi je zdelo vse samoumevno, vendar danes vem, da moram biti hvaležen svojim učiteljem in asistentom, ki so me kljub občutku, da ničesar ne znam, ogromno naučili. V zelo kratkem času sem bil sposoben opravljati klinične preglede in tudi manjše posege, ki sem se jih naučil med študijem.

Kakšno je za vas pravo razmerje med teorijo in prakso, med akademskim znanjem in potrebno kilometrino dežurstev?

Na izpitu iz nevrologije mi je, ko nisem znal pokazati enega od refleksov, profesor Kartin hudomušno zabrusil Teoria sine praxis est rota sine axis, kar pomeni: teorija brez prakse je kot kolo brez osi. Še danes ne vem, kako sem mu kot iz topa odgovoril: Praxis sine teoriam est cecum on viam, praksa brez teorije je kot slepec na cesti. Res je, da brez vsakodnevnega dela z bolniki v ambulanti, bolnišnici in v endoskopiji ne moreš biti zdravnik in učitelj kliničnih predmetov, si pa lahko dober znanstvenik in menedžer in zdravstveni uradnik, vendar lahko kljub veliko izkušnjam brez nenehnega osveževanja znanja svojim bolnikom postaneš nevaren. Zgodovina medicine nas uči, da so bile dogme in doktrine velikokrat cokla sodobni obravnavi bolnikov. Nova spoznanja v medicini nam omogočajo pravilnejše in lažje odločanje o najboljšem načinu zdravljenja.

pogovor borut stabuc 18 2

Kje ste začeli delati in ali se spomnite svojega prvega dne v službi?

Po opravljenem stažu v Novem mestu sem leta 1981 začel delati na Internističnem oddelku Onkološkega inštituta. Še kako se spomnim svojega prvega dne! Zaradi prvega zobka je sin Brin prejokal vso noč, zato sem zjutraj na prvi dan službe zaspal. Ko je jutranji raport v predavalnici v stavbi C Onkološkega inštituta že potekal, sem ves zadihan in premočen pritekel po stopnicah v predavalnico. Nebogljen in zaskrbljen, kaj si bodo mislili o meni, sem stal na vrhu amfiteatrske predavalnice, a me nihče ni opazil. Še danes se, ko opazujem mlade specializante, spomnim tega dne in grenke resnice, da se nikogar ne pozabi tako hitro kot mladega gostujočega specializanta.

Kaj je botrovalo odločitvi, da ste postali specialist internist gastroenterolog?

Po dvajsetih letih dela na Onkološkem inštitutu mi je bilo kot predstojniku oddelka za internistično onkologijo vsega dovolj. Onkologija, predvsem pa zdravljenje metastatskega raka prebavil in metastatskega malignega melanoma, še zlasti v tistih časih, ko smo imeli na voljo zelo malo citotoksičnih zdravil, je bila zelo frustrirajoča. Deloma zaradi izgorelosti, deloma zaradi nesoglasij s kolegi, ki se mi danes zdijo otročja, takrat pa so še kako prizadela mojo samopodobo, sem se odločil sprejeti ponudbo direktorja UKC prof. Primoža Rodeta za delo na Gastroenterološki kliniki. Pa tudi zato, ker je prof. Markovičeva, s katero sva na Onkološkem inštitutu deset let delala skupaj, leto pred tem postala predstojnica te klinike. Ko sem prišel na gastroenterologijo, me je čakalo nekaj peklenskih let. Ker nisem želel, da bi se mi kot docentu in nato profesorju kolegi posmehovali, sem moral zelo hitro predelati vso gastroenterologijo in se naučiti vseh veščin – gastroskopij in kolonoskopij. Zaradi dežurstev na kliniki in internistični prvi pomoči sem se moral po dvajsetih letih ponovno naučiti tudi urgentne medicine. Obenem sem ves čas razvijal gastroonkološko ambulanto, kjer prvenstveno z zdravili zdravimo raka jeter trebušne slinavke in želodca ter nekatere nevroendokrine tumorje.


Krvavitve iz prebavil so vse bolj pogoste. Kaj jih povzroča?

Najpogosteje krvavitev iz zgornjih prebavil povzročita uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil in okužba z bakterijo Helicobacter pylori. Stres vsekakor ni vzrok. Zaradi smotrne uporabe zaviralcev protonske črpalke se število krvavitev iz zgornjih prebavil manjša, narašča pa število krvavitev iz tankega in debelega črevesa. Zaradi staranja prebivalstva in tudi tega, ker so nesteroidna protivnetna zdravila najpogosteje predpisana zdravila, pa so krvavitve iz zgornjih prebavil še vedno pogoste. A mnogo pogostejše so bile pred desetimi leti, ko ob zdravljenju z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili še nismo preventivno predpisovali zaviralcev protonske črpalke. Danes pri rizičnih bolnikih ob dolgotrajnem jemanju aspirina ali nesteroidnih protivnetnih zdravil testiramo bolnike na okužbo z bakterijo Helicobacter pylori. To okužbo eradiciramo z antibiotiki in zaviralci protonske črpalke, obenem pa pri dolgotrajnem zdravljenju z aspirinom in nesteroidnimi protivnetnimi zdravili zaviralce protonske črpalke predpisujemo preventivno.

Tudi rak debelega črevesa in danke je vse bolj pogost. Zakaj?

Rak debelega črevesa in danke je v Sloveniji, če upoštevamo oba spola, ena najbolj pogostih malignih bolezni. Vzrok tega je staranje prebivalstva, saj je ta rak najpogostejši po petdesetem letu starosti. Način življenja, dedna nagnjenost in premajhna telesna aktivnost ter debelost so pomembni nevarnostni dejavniki.

Koliko ljudi vsako leto oboli na novo in kako je z obolevnostjo glede na spol?

Vsako leto je več kot 1700 na novo zbolelih. Moški zbolevajo pogosteje kot ženske, približno razmerje pa je 1,5 proti 1.

Ali lahko sami vplivamo in s svojim načinom življenja preprečujemo razvoj raka na debelem črevesu in danki ter kaj povečuje stopnjo tveganja?

pogovor borut stabuc 18 3Z zdravim načinom življenja, uravnoteženo prehrano, predvsem pa s telesno aktivnostjo in preprečevanjem debelosti v predelu trebuha, morda tudi s preventivnim jemanjem aspirina in metformina, lahko zmanjšamo možnost nastanka predrakavih sprememb in tudi raka. Najpomembnejše pa je, da se po petdesetem letu starosti, če v anamnezi družinske nimamo obremenjenosti z rakom ali že ugotovljenih prekanceroz oziroma bolezni, kot so na primer kronično vnetne črevesne bolezni, ki povečujejo tveganje za raka na debelem črevesu, udeležimo presejalnega programa SVIT.

Kaj lahko ugotovite z izvajanjem tega programa?

Presejalni program SVIT, ki smo ga v Sloveniji pričeli v letu 2008, je zgodba o uspehu. Vsaki dve leti smo na pregled, to je test blata na prikrito krvavitev, povabili vse prebivalce Slovenije, stare med petdeset in sedemdeset let, v zadnjem letu pa vabimo tudi stare do 75 let. Med vsemi popolnoma asimptomatičnimi ljudmi, se pravi takimi, ki niso imeli nobenih simptomov, nobenih težav z odvajanjem, je bil pri skoraj 30.000 test na prikrito krvavitev pozitiven. S kolonoskopijo, ki je obvezen del presejalnega programa pri bolnikih, pozitivnih na prikrito krvavitev, smo pri skoraj polovici teh bolnikov ugotovili prekanceroze, to je polipoidne spremembe, ki smo jih med kolonoskopijo odstranili. Še več, v tem času smo ugotovili več kot 1300 rakov debelega črevesa, med temi pa jih je bilo več kot 70 odstotkov v zgodnjem stadiju, ko je z endoskopskimi posegi ali manjšimi kirurškimi posegi ta bolezen popolnoma ozdravljiva.

Če primerjamo obdobje zgodnjih rakov pred dvajsetimi oziroma desetimi leti, lahko opazimo, da je bilo kljub boljši diagnostiki delež zgodnjih rakov približno 13- do 15-odstoten, danes pa v presejalnih programih ugotavljamo zgodnje rake pri približno 80 odstotkih bolnikov. Te bolnike lahko pozdravimo že z endoskopskim posegom in polipektomijo oziroma manjšim kirurškim posegom. Tudi verjetnost ponovitve je pri tem zelo majhna verjetnost, v nasprotju z lokalno napredovalim rakom debelega črevesa, pri katerem je dolgoletno preživetje približno 60-do 70-odstotno.

V zvezi z rakom na debelem črevesu in danki je veliko tabujev, pa vendar: ali opažate večjo ozaveščenost? Se pacienti tudi sami odločajo za, na primer, kolonoskopijo?

V zadnjih letih opažamo večjo ozaveščenost ljudi o pomenu zgodnjega odkrivanja raka debelega črevesa. Opažamo, da se številni pacienti, predvsem menedžerji in zdravniki, zelo hitro, celo pred petdesetim letom odločajo za preventivno kolonoskopijo, saj je to edina preiskava, s katero z veliko gotovostjo odkrivamo zgodnjega raka oziroma predrakave spremembe, iz katerih lahko nastane rak. Pravočasna odstranitev teh sprememb zmanjša verjetnost nastanka raka. Zavedati pa se je treba, da se pod oznako rak skriva več kot tristo različnih bolezni, ki imajo različne vzroke, različen potek in različne načine zdravljenja. Vsak rak je ozdravljiv, če ga odkrijemo dovolj zgodaj in ga ustrezno zdravimo. Žal pa zgodnji raki ne povzročajo nobenih težav, zato imajo bolniki lažen občutek, da so popolnoma zdravi.

Kdaj je zdravljenje raka uspešno in kakšno je zdravljenje?

Lokalno napredovali rak in metastatski rak debelega črevesa in danke danes uspešno zdravimo operativno z dopolnilno kemoterapijo in skupaj z biološkimi zdravili. Tudi pri oddaljenih zasevkih, na primer na jetrih, je ob kombiniranem zdravljenju s kemoterapijo, biološkimi zdravili in operacijo možna popolna ozdravitev.

Nevroendokrini tumor je po eni strani zelo skrivnosten, po drugi pa ugotavljamo visoko stopnjo obolevnosti. Kaj vemo o njem in kako ga prepoznati?

Nevroendokrini tumorji prebavil so redki, vendar zaradi dolgotrajnega preživetja bolnikov ocenjujemo, da je glede na prevalenco bolnikov z nevroendokrinimi tumorji več, kot je bolnikov z rakom želodca, trebušne slinavke, požiralnika in jeter. Preživetje bolnikov z nevroendokrinimi tumorji prebavil je odvisno od stopnje diferenciacije tumorja, lokalizacije in oddaljenih zasevkov. Srednje preživetje bolnikov z dobro diferenciranimi tumorji in z lokalno omejeno boleznijo dosega več kot dvajset let, bolnikov z zasevki v regionalnih bezgavkah več kot deset let, pri bolnikih z metastatsko razsejano boleznijo pa je srednje preživetje približno pet let. Na drugi strani pa je preživetje slabo diferenciranih oziroma nevroendokrinih karcinomov primerljivo s preživetjem bolnikov z rakom pljuč in slabše od preživetja bolnikov z rakom debelega črevesa in danke.

Ali drži podatek, da zaradi zavajajočih simptomov in otežene diagnostike bolezen pogosto ugotovijo šele v napredovali fazi?

Jasni znaki bolezni se namreč začnejo kazati šele pet do sedem let po njenem začetku. Simptomi nevroendokrinih tumorjev se, če ne izločajo hormonov, pojavijo šele, ko je bolezen v napredovali fazi. Tumorji se najpogosteje pojavijo v danki, debelem črevesu in tankem črevesu, nato v želodcu in trebušni slinavki. Tretjina vseh nastane v pljučih. V dobro diferenciranih tumorjih, ki imajo izražene somatostatinske receptorje, uporabljamo zdravljenje s somatostatinom. Pri srednje diferenciranih gradus II se ob somatostatinskih analogih uporablja zdravljenje z biološkimi zdravili, kot sta sunitimib in everolimus. Tovrstno zdravljenje velikokrat kombiniramo s paliativnimi kirurškimi posegi, kemoembolizacijami, radioembolizacijami, radionukleotidnim zdravljenjem in včasih tudi s presaditvijo jeter.

Po nekaterih podatkih bo med rojenimi v Sloveniji v letu 2006 rak do 75. leta starosti prizadel skoraj vsakega drugega moškega in vsako tretjo žensko. Kaj se dogaja, kako to preprečiti?

Res je. Pri rojenih leta 2006 bo rak do njihovega 75. leta starosti prizadel skoraj vsakega drugega Slovenca in vsako tretjo Slovenko. V prvi vrsti je to posledica načina življenja, prevelike telesne teže, premajhne telesne aktivnosti, neuravnotežene prehrane in vse večje izpostavljenosti kancerogenom v okolju. Tega ne moremo preprečiti, lahko pa raka zgodaj odkrijemo in uspešno zdravimo.

pogovor borut stabuc 18 4Ste trmasti?

Dolgo sem mislil, da nisem, da sem bolj pragmatičen, saj vedno poskušam najti pot na vrh. Pred kratkim pa sem na zimskem smučarskem vzponu na Damavand, 5610 metrov visoko goro, spoznal, da sem še kako trmast. Po več kot desetih urah hoje sem korak za korakom, ob velikih krvavih žuljih in s težko sapo prišel na vrh.

Vi svoje pacientke in paciente poznate, z njimi najbrž vzpostavite prav poseben odnos. Je to breme? Ali njihove zgodbe nosite domov?

Vsak zdravnik nosi breme svojih bolnikov tudi domov. Velikokrat doma in v prostem času razmišlja o njih, o njihovih usodah, o njihovih svojcih in seveda tudi o minljivosti življenja. Na srečo nam možgani omogočajo pozabljanje, tako smo lahko pripravljeni za nove izzive. Pa vendar po vsakem, ne samo bolniku, po vsakem človeku, ki vstopi in tudi izstopi iz tvojega življenja, nekaj ostane. In verjamem, da te to, kar ostane, lahko izoblikuje v nekaj boljšega.

Kako se najbolje spočijete?

Največji napor je zame pomanjkanje časa, da vsega, kar bi želel in moral narediti, ne morem narediti. V zadnjih letih vse manj hodim po hribih, dopust pa navadno s soprogo preživljam v Piranu.

S katerimi športi ste se ukvarjali v mladosti in s katerimi se ukvarjate danes?

V mladosti sem se ukvarjal z vsemi športi, ki so bili na voljo, z nekaterimi tudi tekmovalno. Danes mi je najljubši šport sprehod s yorkshirko Lili. Ne le po hribih, temveč vsepovsod, čez drn in strn po naši lepi deželi.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
 
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112