Občutek, da sem lahko nekomu koristen, me neizmerno razveseljuje

dec 08

Prof. dr. Marjan Koršič, specialist nevrokirurg. Na ustih rahel nasmeh, ne površen, ampak prijazen. Glas pomirjujoč, za košatimi obrvmi pa oči, ki ne morejo skriti občutkov, razpoloženja in topline.

pogovor 1 marjan korsic dr 20Ko je bil star ali bolje, ko je bil mlad deset let, je bil prvič v operacijski dvorani. V ogromnem prostoru, v katerem so hkrati potekale tri operacije. Oče ga je odpeljal k mizi, na kateri so vrtali lobanjo. Zvok škripajočega svedra, vonj po žganju kosti ... Takrat je vedel, da želi postati kirurg. Takrat predvsem zaradi očeta, zdravnika in znanega ortopeda, ki je bil za malega Marjana neizmerna avtoriteta.

Čeprav smo povabili na pogovor vas, mislim, da ne bo odveč, če nam poveste tisto zgodbico, kako je vaš oče, znan ortoped, v železarni delal ortopedski pripomoček?

Moj oče je bil ortoped, zaprisežen sodobni ortopediji. Bil je prvi v takratni Jugoslaviji, ki je vgrajeval umetne kolke. Vgradnega materiala pa ni bilo, zato je hodil v ravensko jeklarno, da so zvarili ustrezno zlitino Procrom11, ki je bila povsem enakovredna ameriški zlitini. Spomnim se, da so material v svojem prostem času navdušeni mojstri, tudi upokojenci, v strojnem klubu tovarne TAM v Mariboru ure in ure stružili do brezhibnosti.

Se še spominjate svojega prvega dneva v službi?

Pa še kako. Ko je zjutraj na sestanek prišel predstojnik prof. Klun, sem refleksno vstal. Nerodna situacija. In potem pogosta vprašanja, če sem morda sin od ... Vsak prišlek je pač nekako odveč, zanj nima nihče časa. Traja, da te kolektiv vsrka.

Kdaj je prišla odločitev za področje specializacije?

Moja otroška želja je bila postati splošni kirurg, a sem jo pozneje nekoliko modificiral v splošnega zdravnika, vendar tega profila takrat ni več bilo. Končno se je obrnilo tako, da lahko zdaj marsikomu kot nevrokirurg polepšam življenje.

Vaš svet je otroška nevrokirurgija. Navadni zemljani se včasih delamo, kot da ga sploh ni, želimo ga izriniti iz naših misli. Kakšen svet je to?

Zelo zelo naporen. Nevrokirurški otroški oddelek vodim že od leta 1984. Pred osamosvojitvijo Slovenije smo bili verjetno številka ena v nekdanji državi Jugoslaviji. Imeli smo neverjetno kazuistiko in ogromno malih bolničkov. Moj najlažji operiranček je tehtal le 860 gramov, najmlajši pa so prihajali na operacijo kar iz porodne sobe. Težav je bilo ogromno, veliko tudi zaradi drugače mislečih staršev in njihovih navad, a nikoli ne bom pozabil neverjetno lepega sodelovanja s pediatri dr. Kornhauserjem, dr. Primožičem in dr. Groskom.

V tem svetu zdravi na prvem mestu znanje, strokovnost. Kako pogoste in katere so napake in poškodbe, ko morate vstopiti vi?

Nezmotljiva filozofija pravi: zdravi se bolnika in ne izvidov. Potrebni so ažurna strpnost, hitrost umirjene preudarnosti in kompleksnost razmišljanja. Predvsem je treba paziti, da se ne naredi dodatne škode, in previdno misliti na nepopravljivo dokončnost ukrepanja. Naučil sem se pomembnosti komuniciranja s svojci in potrebnega avtoritativnega nadzorovanja v procesu kompleksnega zdravljenja manj pomembnih sodelavcev. Slednji prevečkrat vedo preveč.

V tem svetu otroške nevrokirurgije najbrž poleg stroke zdravi še kaj drugega – nasmeh, odnos, ki zdravi dušo.

Nemalokrat imajo gubice iskrenega nasmeška močnejšo zdravilnost od skalpela, laserja in mikroskopa. Ustvariti iskren in zaupanja vreden medsebojni odnos, pomeni veliko olajšanje tako za bolnika in njegove bližnje kot tudi za zdravnika. Veste, poskušamo jim omogočiti oziroma dati boljše in lepše življenje, vendar resnično drži: največ dobi tisti, ki daje. Napori našega dela so zato dobro poplačani. 

pogovor 2 marjan korsic dr 20

Ste izjemno senzibilni in zagotovo imate prav poseben odnos s svojimi pacienti. Konec koncev to niso neznanci, s katerimi bi se srečali enkrat v življenju, vi se srečujete vse življenje.

Prav zanimivo je, kako nonšalantno te jemljejo nekateri, ki bi bili radi več, kot jim njihov kompleks dovoljuje, in kako neizmerno toplo in v večnost povezano te imajo za svojega tisti, ki se svoje nebogljenosti zavedajo. Koliko bolj srečni so in tudi drugim v veselje.

Je težko pogledati človeka v oči in mu povedati, kakšna je diagnoza?

Ko nekomu na primeren način opisuješ njegovo perspektivo glede na svoje izkušnje in teoretično znanje, pa tudi z vidika higiene moralnih vrednot, pri njem opaziš olajšanje, in to ne glede na negativnost utemeljeno povedanega. Ja, pomembno je, kako poveš.

Ali vedno poveste resnico, ko soočate pacienta ali starše malega pacienta z dejstvi?

Vedno, čim prej, na čim bolj razumljiv način, brez olepševanja. To sogovorniki globoko sprejemajo.

Vzemimo za primer novorojenčka s prirojeno spremembo oblike lobanje, s prirojeno razprtim hrbteničnim kanalom in posledično visoko stopnjo trajne invalidnosti. Se lahko človek kdaj navadi, da je to del službe, osmih ur, ki jih je dolžan oddelati?

Nikakor! Sicer ne bi nikoli pridrvel z dopusta in operiral. Pa se je to že tolikokrat zgodilo … Ne, ne gre za čut odgovornosti, ki se z lastno všečnostjo lahko kmalu prevesi na negativno stran. Kaj vem, preprosto priletiš, ker je tako prav; to ve tudi moja soproga, ki me je vedno spodbujala. Potem je vse skupaj zelo preprosto: ni nadur ali prostih ur, sam se poplačaš.

Imam prav, če mislim, da vaše operacije nikoli ne bodo rutina?

Absolutno. Vsaka je unikatno delo, ob katerem je treba upoštevati veliko različnih dejavnikov.

pogovor 3 marjan korsic dr 20Operacijska soba, kaj je tam?

Popolna tišina in tema. Na anestezijskem aparatu se sliši le utripanje srca, kakšen pritajen klepetek pozornih anesteziologov in popolnoma predanih inštrumentark ter seveda izbrana, pritajena, trenutni fazi dolge operacije primerna glasba.

Katero glasbo poslušate takrat?

Osebno pomirjevalno klasiko.

Je v tej glasbi kaj posebnega? Zakaj in od kdaj je za vas veliko več kot le navadna skladba?

Moja glasba je globoko v meni podoživljano vživeta. Nekaj je samo sozvočje, drugo pa so okoliščine, v katerih sem tej glasbi dovoljeval in dovolil, da je vstopila vame in tam ostala.

Kaj vas čaka doma?

Doma me vedno pričaka sreča. Načini meni potrebne spreobrnitve so v bogastvu intelektualne lastnine meni redkih, a nepogrešljivih članov družine. Tudi pri redkih prijateljih sem zverinsko selektiven. Tako sem polno oskrbljen z vsem, kar me osrečuje.

So zgodbe vaših pacientov breme ali vam vlivajo dodatno energijo?

Ni samoljubno, če me občutek, da sem lahko nekomu koristen, neizmerno razveseljuje, zato mi te, potrebne energije nikoli ni zmanjkalo. Znam pa energično in odločno pokazati svoje negodovanje, če me kdo v svojem lastnem interesu želi prinesti naokoli.

Ljudje velikokrat pričakujemo čudeže. Kakšne so vaše izkušnje s pacienti?

Sapienti sat pravi latinski pregovor, naš pesnik pa je zapisal: Le čevlje sodi naj Kopitar. Preveč ljudi misli, da vedo vse, in tako delajo zmedo. Tako dobijo ljudje preveč napačnih informacij in si ustvarjajo lažna pričakovanja. Težko bi se spomnil koga, ki ga na že omenjeni način nisem mogel hitro, trajno in ustrezno utiriti.

Vašega dela še zdaleč ni konec, a ko se ozrete nazaj, na kaj ste najbolj ponosni?

Na vse tiste redke ljudi, ki sem jim kot morda pretirano selektiven dovolil priti blizu in so mi z vero vame dajali moč in pogum za redno delo in tudi uspešno znanstvenoraziskovalno delo. Ljudska modrost pravi: povej mi s kom se družiš, in povem ti, kdo si.

Kako vidite nevrokirurgijo čez deset, petnajst let?

Tako hitro se spreminja, da res ne vem, ali bo ta medicinska melodija takrat prehodni folk in metal ali večna, neponovljiva, dobra klasika.

Kako se sprostite in spočijete, da lahko zaspite?

Kot popolnega abstinenta me povsem zadovoljujejo hladno neposneto kravje mleko, nepotešljiva želja po svežem kruhu in testenine.

Ste bili kdaj v bolnišnici pacient?

O, ja. Bil. Petkrat sem bil operiran in prav na vse, ki so mi pomagali, imam zelo lepe spomine.

Vaš oče je bil izvrsten športnik: odličen sabljač in mednarodni sodnik, udeleženec treh svetovnih prvenstev, v Montevideu leta 1950, Bruslju leta 1953 in Rimu leta 1955, delal pa je tudi kot zdravnik pri Smučarski zvezi in Gorski reševalni službi Slovenije. Pri vas je, če se ne motim, na prvem mestu kolesarstvo.

Kolesarstvo in smučanje. S hčerko sem tudi veliko prejahal s konji, odkar srečna mamica več ne utegne, pa so to le še spomini. Ena mojih velikih strasti je motor. S soprogo, ki je zame idealna aktivna sovoznica in promotor teh užitkov, najbolj uživava na serpentinah prelazov italijanskih Dolomitov.

S kom od nekdanje košarkarske klape se še dobivate?

Kot ljubitelj in nekdaj tudi aktiven igralec košarke se tu in tam dobim s svojim vzornikom in prijateljem Ivom Daneuom.

Če se ne motim, ste poznali tudi Leona Štuklja?

Sem, kot otrok sem se kar veliko igral pri njem doma v Mariboru, sicer pa sva se zares veliko pogovarjala in obujala spomine na olimpijskih igrah v Barceloni in Atlanti.

Kako vas gledajo doma? Kako vaša družina prenaša dežurstva, nenavaden urnik in delo med prazniki ter vsa športna udejstvovanja?

V začetku je bilo težko vsakič sproti pridobiti razumevanje sicer za vse moje aktivnosti razumevajoče soproge. Tudi po toliko letih skupnega življenja se boji, da se mi ne bi kaj nepotrebnega pripetilo, a mi vse privošči.

Ste tekmovalni ali bolj trmasti oziroma ali se želite dokazovati pred drugimi ali vedno tekmujete le sami s seboj?

Le sam s seboj. Morda je to težje kakor primerjati se z drugimi, ki si lahko v tolažbo za neuspeh vedno najdeš razlago. To je povezano tudi z mojo pregovorno borbenostjo pri doseganju cilja ter sovraštvom in prezirom do tiste kategorije ljudi, ki kot muha sedejo na bika in zavpijejo: Zdaj bomo pa oral'!

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za svoj poklic?

Nikoli.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112