Pri meni so bili pacienti vedno na prvem mestu

mar 12

Dr. Jože Vidmar. Gospod v najbolj plemenitem pomenu te besede. In zdravnik v najbolj plemenitem pomenu te besede. Vsako leto je šlo skozi njegovo ambulanto nekaj več kot 10.000 pacientov.

doktor24 23 pogovor joze vidmarV 54 letih delovne dobe se je nabralo kar nekaj ljudi, družin, znancev, prijateljev, ki se jim še danes, ko beseda nanese na doktorja Vidmarja, usta in oči zasmejijo, takoj zatem pa pripomnijo: »Takšnih danes ni več prav veliko. To pa je bil ta prav’ dohtar!«

Kako in kdaj se je vse skupaj začelo, zakaj ste želeli postati zdravnik?

Ko sem bil majhen fant, je v Ambrus iz Ivančne Gorice prihajal na obiske k bolnikom dežurat zdravnik, ki sem ga neizmerno občudoval. Želel sem si, da bi mu bil nekoč podoben, da bi lahko pomagal ljudem in da bi bil zaradi svojega dela spoštovan. To so bile želje, ampak še sam nisem verjel, da bom zmogel, kajti videl sem, da je delo zdravnika zelo, zelo težko. Velikokrat je zdravnik spal kar medtem ko so ga z vozom vozili od ene vasi do druge. Ob odhodu zdravnika so bili ljudje zadovoljni. Pa še to: kasneje sva se spoprijateljila in izbral me je za osebnega zdravnika.

Po srednji šoli ste se vpisali na medicinsko fakulteto.

Ha, tu je šlo za naključje, čeprav naključij najbrž ni. Pisal sem namreč bratrancu, ki je živel in študiral stomatologijo v Ljubljani in je bil stomatolog, naj me vpiše na fakulteto. Bil sem precej prepričan, da želim na medicinsko fakulteto, čeprav me je mikala tudi strojna fakulteta. No, bratranec mi je v odgovoru pojasnil, da me je vpisal na medicino, saj da je bilo to logično glede na mojo pisavo: »Tako grdo pišeš, da sem takoj vedel, da nisi za nikamor drugam kot za na medicino.«

Kdaj je prišla odločitev, da bi bili splošni, družinski zdravnik?

Diplomiral sem oktobra 1960 s številko diplome 1022. Po letu in pol staža na področju splošne medicine sem šel še za eno leto na služenje vojaškega roka, kjer pa sem delal kot zdravnik, tako da sem si nabral kar precej prakse. No, moram povedati, da sem bil v Novem mestu in na Ptuju že kot študent na nekakšni eksperimentalni praksi, kot stažist pa sem že nadomeščal zdravnika – predal mi je ambulanto in med drugim povedal, katera zdravila lahko predpišem, katerih pa ne, češ da so predraga. Hm, že takrat so varčevali. Veste, takrat si moral biti dve leti obvezno splošni zdravnik, preden si lahko šel na specializacijo.

Potem je prišla prva služba?

Ja, ampak prej bi želel povedati še nekaj, ker me še zdaj navdaja z grenkobo. Imel sem namreč velik cilj, da bi šel na specializacijo interne medicine. Pa ni šlo. Takrat se je celo v to vtikala politika. Predlagali so me kolegi, bilo je prosto mesto … Ne, ni šlo … Ampak tega ne želim pogrevati, o tem ne želim govoriti.

doktor24 23 pogovor joze vidmar 2Prva služba – se še spomnite svojega prvega delovnega dneva?

Ha. Šentvid pri Stični … Zamisli se in s pogledom zatava v nek drug čas. Rahlo se nasmehne in začne oživljati podobe prijetnega spomina: Prvi dan sem prišel v ambulanto v Šentvidu pri Stični. Nikjer ni bilo nikogar. Nekaj časa sem sedel v ambulanti, potem pa sem šel v gostišče, ki je bilo pod ambulanto, na malico. Pred mojim prihodom je prihajal zdravnik v Šentvid namreč dvakrat na teden, vendar ga zadnja dva meseca ni bilo. Nihče ni vedel, da je prišel novi zdravnik, nihče ni vedel, da sem v službi.

Mislim, da so kmalu izvedeli, da je v naselju spet zdravnik …

Ja, res je, kmalu je bila ambulanta spet polna. V tistem času so dobili tudi kmetje zavarovanje in kmalu je bilo vsak dan v ambulanti od 50 do 60 pacientov.

Se spomnite prvega pacienta?

Ha, prvi pacient je bil neki možakar, ki je ves čas škrtal z zobmi, rekel pa je, da ga boli grlo. Ugotovil sem in to zasledil tudi v dokumentaciji, da ima psihične težave, zato sem mu predpisal ustrezne tablete, vendar se je vrnil, češ da tablete, ki jih je na recept dobil v lekarni, niso za grlo. Iste tablete sem dal zato v škatlico, na kateri je pisalo, da so notri tablete za zdravljenje grla, in bilo je v redu.

Najbrž se je v teh letih nabralo kar nekaj anekdot?

Veliko vsega se je zgodilo in zdaj se mi te zgodbice zdijo večinoma smešne. Recimo, ko je prišel do mene dokaj zgodaj dopoldne nekoliko zapiti možakar, ker da ima doma zelo bolno ženo. Sedla sva v avto in vozil sem kar nekaj časa, saj je stanoval na precej odročnem kraju. Ko sta prispela, je rekel le hvala in šel domov – zadovoljen, saj je imel zastonj prevoz. O bolni ženi seveda ni bilo ne duha ne sluha.

Vaši nekdanji pacienti pravijo, da ste se posvetili prav vsakemu med njimi.

V vsakega pacienta sem se poglobil, prav vsakega sem vzel resno. Veste, vse paciente, ne, cele njihove družine sem poznal zelo dobro.

Takrat niste imeli kaj dosti pripomočkov.

Ne, ni bilo pripomočkov, rentgen je bilo težko dobiti, laboratorija ni bilo, medicinska sestra pa je bila nekdanja sestra usmiljenka. Zato sva s sestro organizirala laboratorij, v katerem sva lahko opravila nekaj osnovnih preiskav in sicer: sedimentacija krvi, hemoglobin, določanje beljakovin in sladkorja v krvi. To je bilo zelo pomembno za številne paciente, recimo za sladkorne bolnike.

Pri vas je bilo, kot kaže, delo vedno na prvem mestu.

Pacienti. Pri meni so bili pacienti vedno na prvem mestu. Ja, delal sem po cele dneve, dva do trikrat na teden tudi vso noč. Sam sem se vozil do pacientov in teh voženj je bilo kar precej. Velikokrat sem prejel ponoči telefonski klic, vendar sem moral biti kot splošni zdravnik tudi psiholog.

Je bilo težko?

Na začetku je bilo težko, potem pa se človek navadi.

Kaj so pa doma rekli?

Hm, takole bom rekel: res je, da sem imel zelo razumevajočo družino.

Danes zdravniški poklic ni več tako spoštovan, veliko je afer, govoric o denarju, kreganja pred očmi javnosti …

Vedno je bilo tako, da je bil zdravniški poklic toliko spoštovan, kolikor je bil in je spoštovan tisti, ki ga opravlja. Tisti, ki dela, namreč daje sliko in ustvarja mnenje javnosti. Denar … Tako bom rekel: v moji ambulanti ni nihče ničesar sam plačal. Nisem šel študirat medicine, da bi zaslužil, šel sem, da bi delal in pomagal. In ponovno bi naredil enako.

V več kot pol stoletja se je najbrž marsikaj spremenilo?

V teh petdesetih letih so spremenili najprej pacienti – ti so danes zahtevnejši in veliko bolj razgledani. Ne pomnim, da bi me do takrat, ko sem prišel delat v Ljubljano, kdo vprašal, zakaj sem mu predpisal ravno ta zdravila. No, so pa tudi takšni, ki že pri vratih rečejo, tole mi boste dali.

Vi ste bili osebni zdravnik številnih zelo znanih oseb iz znanosti, kulture … So bili ti zahtevnejši pacienti?

Ja, veliko zanimivih pacientov sem imel, ampak o tem, kdo so bili, ne bova govorila. Povem vam lahko le, da se je vedno znova potrjevalo dejstvo, da bolj je bil nekdo znan in izobražen, več je vedel in več mednarodnih priznanj je imel, bolj – kako naj rečem – bolj normalen, prijazen in vljuden pacient je bil.

Oprostite, ker sem vas prekinil – torej spremembe v več kot petdesetih letih?

Splošna medicina je napredovala, zelo napredovala. Možnosti so neizmerno boljše, laboratorijske preiskave so rešile veliko življenj. Dober splošni zdravnik mora obvladovati vsaj 80 odstotkov patologije. Približno 80 odstotkov pacientov oziroma njihovih težav mora rešiti sam, kakšno petino pa pošlje naprej. Imeti mora veliko znanja, biti mora trden in vsak hip vedeti, kaj dela. Spremembe … Vsekakor je danes veliko več zdravnikov, boljša je komunikacija in več je specialistov, kar pomeni, da je pacientom na razpolago boljša kakovost. Oprema se je imenitno izboljšala. Glede opreme so časi le nekaj desetletij nazaj neprimerljivi. Glede čakalnih vrst pa … To je pač nujna posledica dejstva, da je veliko več patologije. Diagnostika je dobra, terapija pa ni zadostna, ker je premalo kapacitet in sredstev, zato so tudi dolge čakalne vrste.

Nekaj ste želeli še povedati o spremembah, če sem prav razbral ton glasu, ne prav pozitivnega?

Seveda je čas prinesel tudi nekatere negativne stvari. Poglejte zdravila. Večina je takšnih, da se morajo jemati vse življenje. Nekaj se bo moralo zgoditi, sicer bo kmalu prišel čas, ko bodo petdesetletniki jemali po 20 različnih zdravil dnevno. Predvsem gre za problem kompatibilnosti – morda se danes ne vidi, a kaj bo čez deset, dvajset, trideset let? Raziskave morajo iti v dokončne ozdravitve kroničnih bolezni in zmanjšanja količine zdravil.

doktor24 23 pogovor joze vidmar 4

Bili ste direktor ZD Ivančna Gorica, Grosuplje, strokovni direktor Zdravstvenega doma Ljubljana, vodja dispanzerja za študente, namestnik predsednika na republiškem komiteju za zdravstveno in socialno varstvo, ustanovili ste dispanzer za borce in tudi organizirali nujno pomoč v okviru zdravstvenih domov, bili predsednik številnih republiških komisij, na primer za krvodajalstvo, AIDS… Kaj bi si zaželeli, če bi imeli čarobno paličico?

Najprej bi zmanjšal velike inštitucije, ustanove, da bi bile obvladljive in da bi jih bilo možno voditi. Nato bi zelo jasno in osebno opredelil odgovornost slehernega, ki bi bil na vodilnem mestu. In pa – zavzemal bi se za pravilo, da lahko zdravstvene ustanove vodijo le zdravniki.

Ste bili tudi sami kdaj pacient?

Ja, bil. Dolgo sem mislil, da ne bom nikoli zbolel, leta 1984 pa sem bil operiran zaradi žolčnih kamnov.

Pravijo, da so zdravniki »težki« pacienti?

Mislim, da nisem bil takšen. Absolutno sem zaupal zdravnikom, ki so me operirali.

Ste trmasti?

Trmast? Ne vem … No ja, pravijo, da sem trmast.

Vam je ostalo v tem bogatem življenju kaj časa za konjičke?

Ja, bolj malo časa je bilo. Rad recimo fotografiram. Rad tudi poslušam resno glasbo – kot študent sem stanoval nasproti opere in bil reden obiskovalec predstav. Takrat nas je biljeterka poznala in nas večkrat spustila na stojišča. Bil pa sem navdušen šahist. Šahovski dom je bil v hotelu Union. Bil sem član in kar uspešen igralec. Tudi danes doma igramo šah vsi, vnuki in sinovi. Ko se dobimo v počitniški hišici na Dolenjskem, je tam pravi turnir, prvenstvo. Če igram šah na računalniku? Zanimalo me je le, kako so narejeni programi, sicer pa igram raje v živo.

doktor24 23 pogovor joze vidmar 3Pri takšni obilice dela ste najbrž vsako leto komaj čakali na dopust?

Ne, nikakor. Na dopustu nikoli nisem užival. Še zdaj ne uživam, zdi se mi zguba časa. No, saj smo šli vedno kot družina na počitnice, vendar se spomnim, da sem že prvi dan začel šteti, koliko je še dni do konca dopusta. Najbolj zadovoljen sem bil, ko smo šli domov. Mislim, da sem že omenil, da sem v delu vedno užival.

Zdaj ste v pokoju. Pogrešate te čase?

Pogrešam. Pogrešam ambulanto, službo … Naenkrat se je vse podrlo. No, imam še nekaj »pacientov«, ki pridejo na obisk, tudi nekaj kolegov zdravnikov, ki me obiščejo, ko je kaj narobe. S številnimi nekdanjimi pacienti imam še stik. Neka gospa mi na primer vsako leto piše in se mi zahvali, ker je z mojo pomočjo premagala raka. Zdi se mi pomembno, da to, kar sem naredil, cenijo. Vedno je bilo najlepše, ko so pacienti ozdraveli.

Pa vam je bilo kdaj žal, ker ste več kot pol stoletja zaznamovali čas in ljudi v tem času kot splošni zdravnik?

Ne, nikdar mi ni bilo žal.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112