Različne države, različni jeziki – in vendar je medicina ena sama

sep 18

Zorica Ćuković je zdravnica, ki je medicino spoznavala skozi prizmo različnih zdravstvenih sistemov. Srbijo je zapustila pred 20 leti, od Moskve pa se je poslovila pred šestimi leti, ko se je njena kariera strmo vzpenjala. Ker je do takrat dosegla večino svojih ciljev, je bila prepričana, da si zasluži nekoliko počitka oziroma rutinskega dela, vendar sta jo selitev v Slovenijo in nova specializacija vrnili na začetek.

pogovor zorica cuckovic 1V Beogradu je Zorica Ćuković končala študij medicine, delala in začela s specializacijo urgentne medicine, nato pa se je zaradi družinskih okoliščin preselila v Moskvo. Že na samem začetku življenja v Rusiji je po naročilu založbe Medicina pod okriljem Ruske akademije medicinskih znanosti iz ruščine v srbščino prevedla knjigo Zgodovina medicinske fakultete moskovske univerze v 18. stoletju. Istočasno je bila sprejeta v Znanstveni center kardiovaskularne kirurgije A. N. Bakuljev, del Ruske akademije medicinskih znanosti, kjer je štiri leti opravljala in končala specializacijo iz kardiologije ter naredila in zagovarjala raziskovalno delo z naslovom Možnosti metode večkanalnega EKG kartiranja v diagnostiki akutne, miokardne ishemije; dejavniki tveganja nastanka zapletov pri endovaskularnih koronarnih posegih, ki so ga v Sloveniji ovrednotili kot enakovrednega doktoratu, vendar z uporabo znanstvenega naslova v izvirnem jeziku. Po preselitvi v Slovenijo je končala še specializacijo iz interne medicine v UKC Ljubljana.

Kako je biti zdravnik v Srbiji, Rusiji in v Sloveniji. In še druga plat: kako je biti bolnik v teh državah?

Glede na tehnične in znanstvene lastnosti na področju diagnostike in zdravljenja ni posebnih razlik. Smernice, po katerih zdravimo, so enake, samo prevedene so v druge jezike. Tudi študije, na podlagi katerih te smernice nastajajo, znanstvena srečanja in kongresi so podobni. Razlika pa je v organizaciji zdravstvene službe in finančni oskrbi posameznika. Slovenski bolnik pridobi veliko več na podlagi zdravstvenega zavarovanja, dostopni so mu vsi najsodobnejši diagnostika in posegi ter najdražja zdravila, vključno z biološkimi. V Moskvi sem morala veliko več razmišljati o finančni plati zdravljenja, čeprav je tam nujna pomoč dostopna v sklopu obveznega zavarovanja. Problem tako v Srbiji kot v Sloveniji so čakalne vrste in nezadostno število zaposlenega osebja. Sicer je v Srbiji veliko zdravnikov brez služb, zaradi boljšega zaslužka pa veliko izkušenih specialistov odhaja v tujino, vendar menim, da se vse te stvari s časom nekoliko izboljšujejo. V Sloveniji se je vsekakor treba potruditi za skrajševanje čakalnih dob, kar bi privedlo tudi k razbremenjenosti urgentnih služb in zdravnikov, ki jih pokrivajo.

Ko govoriva o pacientih, ali se spomnite katerih prav določenih iz svojih let službovanja?

Seveda, iz vseh držav, kjer sem delala, morda še najbolj ruskih. Center A. N. Bakuljev v Moskvi je največji center za kardiovaskularno kirurgijo v Ruski federaciji in delo tam je bilo izredno zanimivo tudi zato, ker sem imela zaradi časovnih razlik ob vseh urah dneva in noči pogovore s pacienti z raznoraznih koncev sveta. Tudi iz držav, za katere prej nisem niti vedela, da obstajajo. (smeh)

Na vaši vizitki je zapisano: Zorica Ćuković, dr. med., specialistka internistka, k. m. n. RF. Kaj pomeni to zadnje?

Kandidat medicinskih nauk Ruske federacije. To je znanstveni naslov v izvirnem jeziku. V Sloveniji mi najprej niso želeli dodeliti enakovrednega znanstvenega naziva, ki sem ga predhodno pridobila s zagovarjanjem raziskovalnega dela na Ruski akademiji medicinskih znanosti. Pozneje so mi ga priznali kot enakovrednega doktoratu, vendar z uporabo znanstvenega naslova v izvirnem jeziku. A v vmesnem času to ni vplivalo na moje delo s slovenskimi pacienti, pa tudi ne na moje navdušenje, s katerim vsak dan hodim v službo. Zveneč strokovni naziv seveda privabi bolnike, vendar je občutek, da nekdo skrbi zanje in da zanje naredi vse, kar lahko, tisti, ki zares šteje. Pomembno je, da ne zgrešimo pravega pomena in da se ne izgubimo na lestvici vrednot.

V Sloveniji živite zadnjih šest let. Ste se navadili nanjo – kot človek in kot zdravnica?

Mislim, da sem kot oseba prilagodljiva in da sem se dovolj hitro navadila. Všeč mi je, ker ne izgubljam veliko časa na cestah, vse je blizu in dobro organizirano, čeprav birokracije nikjer ne manjka; priprava številnih dokumentov za vrednotenje (nostrifikacijo) že pridobljenih in tudi za pridobitev novih diplom je bila zelo naporna. Glede dela pa – delovni pogoji v Medicinskem centru Cardial v Ljubljani, kjer delam, so zelo dobri, imamo najsodobnejše aparature, zelo dobro ekipo in odlično vzdušje v kolektivu. Všeč mi je, ker imam pri delu možnost popolnega spremljanja bolnika; opravljam preventivne preglede s primarno preventivo bolezni srca in ožilja, popolno diagnostiko in zdravljenje simptomatskih bolnikov. Povratne informacije dobim tako po opravljeni invazivni diagnostiki in zdravljenju kot po rehabilitaciji v kardioloških rehabilitacijskih centrih, s katerimi tudi tesno sodelujemo.

Kako in kdaj pa se je vse skupaj začelo, zakaj ste želeli postati zdravnica?

Mislim, da je ta odločitev v meni obstajala, še preden sem se je začela zavedati; prepričana sem, da je tako z večino zdravnikov. To je poklic, za katerega moraš imeti predispozicijo in ki vpliva na tok tvojega življenja in na življenja drugih. Ne morem točno povedati, kdaj je ta odločitev dozorela. Zdaj, ko gledam nazaj in ciljno razmišljam o tem, menim, da je to bila v osnovi želja, da vsaj na ravni mikrookolja vplivam, da se ljudje počutijo bolje. Vem, da se to morda sliši kot fraza, vendar moji bližnji vedo, da je to preprosta resnica. Že v osnovni šoli sem se veliko ukvarjala z živalmi in rastlinami ter navdušeno odkrivala svet celic skozi objektiv mikroskopa.

So bile glede študija še kakšne druge želje?

Zelo me je privlačil svet književnosti, veliko sem brala ter tako kot vsi najstniki pisala. Sicer ne poezije, ampak kratke zgodbe, še danes pa se moja nagnjenost k pisani besedi izraža v obliki pisem, ki si jih izmenjujem z otrokoma. Razmišljala sem o vzporednem študiju književnosti, vendar se je na koncu vse razvilo v študij medicine, ki sem se jo v preteklih letih učila v različnih državah in jezikih – in vendar je medicina ena sama.

Kardiologija vam je od vseh vej medicine najbolj pri srcu. Zakaj takšna ljubezen do človeškega srca?

Občudujem srce, ker ohranja življenje z vzdržljivostjo in dolgotrajnostjo, ki mu jo lahko zavida vsak tehnični stroj. Na dan po telesu pošlje skoraj 10.000 litrov krvi, v dobi povprečnega življenja pa okoli 200 milijonov litrov. Ravno tako neponovljiva je spiralna zgradba srčne mišice, ki mu omogoča takšno vzdržljivost. Bolezni srca in ožilja pa so v razvitih deželah sveta žal najpomembnejši vzrok za obolenja in vzrok od 35 do 50 odstotkov (pri ženskah tudi do 55 odstotkov) vseh smrti; ta statistika vse bolj narašča tudi v državah v razvoju. Ocenjeni stroški zdravljenja se v Evropski uniji povzpenjajo na 180 milijard evrov na leto. Prav kardiologija ima na tem področju izjemno veliko dela in velik potencial, zlasti preventivna kardiologija s primarno preventivo. Bolezni srca in ožilja so med redkimi boleznimi, na pojav, potek in prognozo katerih lahko pacient vpliva sam, tako da vpliva na dejavnike tveganja s svojim obnašanjem in spremembo življenjskega sloga.

pogovor zorica cuckovic 2

Kako nasveti za zdravo prehrano, gibanje in manj stresa zaležejo pri zdravih ljudeh? Ali mora biti šele slab izvid tisti, ki ljudi prestraši, da spremenijo življenjski slog?

Če se preiskovanci počutijo zdravi, jih ugotovitve o ogroženosti zdravja in naključne najdbe ob preventivnem pregledu seveda pretresejo, zato začnejo razmišljati o spremembah življenjskega sloga. Pa tudi dober izvid s preventivnega pregleda in s pravilno obrazložitvijo stanja jih pogosto motivira, da naredijo čim več, da bi tako ostalo še naprej. Sama verjamem, da se je treba za vse v življenju potruditi in da se vsak trud v določenem trenutku obrestuje. Veliko nam pomaga vizualen prikaz s tabelami ogroženosti, kjer je jasno prikazano, kako se ogroženost spreminja, če posamezniki opustijo kajenje, znižajo holesterol ali krvni tlak … Žal starost dviguje raven ogroženosti, zato izračunamo tudi, kakšna bo ogroženost posameznika pri starosti 60 let. Kako bo bolezen, če se pojavi, vplivala na življenje človeka, pa ni odvisno samo od tega, kako je huda, ampak predvsem od posameznikovega odnosa do bolezni, s katero mora živeti.

Kako vi (s svojim zgledom) skrbite za preventivo in ohranjanje zdravja?

Uživam v hrani, za katero vem, da je zdrava. Ni sicer tako, da se odpovedujem vsemu nezdravemu, ampak se bolje počutim, kadar vem, da je nekaj zdravo in ne samo okusno. Rada sem v naravi, ker vem, kako vsestransko pozitivno vpliva na naše zdravje. Hodim na sprehode in na študijske dni tudi telovadim. Trudim se, da sem čim večkrat dobro razpoložena, ker vem, da negativna čustva ne pomagajo pri iskanju rešitev. Če se ujamem v trenutku slabe volje, se ustavim in vprašam, komu bo to koristilo. Meni in mojemu okolju zagotovo ne.

Pozitivizem torej. Kaj pa bremena vašega dela? Vsak dan vidite veliko ljudi, ki so v veliki stiski, hudo bolni … Vas njihove usode kdaj spremljajo domov?

Ko grem v službo, se izklopim od dogajanja doma. Celo ko sta bila otroka majhna, sem zelo redko klicala domov. Ko sem v službi, se popolnoma osredotočim na to, kar delam. Ne pa morem reči, da velja tudi obratno. Ko grem iz službe domov, pogosto razmišljam o pacientih, vendar ne toliko o njihovem socialnem statusu, temveč v strokovnem smislu. Če je primer zapleten oziroma ni jasnega vzroka za težave, ki jih pacient navaja, razmišljam, kaj vse bi še lahko naredila v smeri diagnostike in zdravljenja. Morda ne vsak dan, vendar se zgodi, da »gre pacient z mano domov«.

Kje pa je meja takšnega prepletanja zasebnega in službenega, kje je meja sočustvovanja s pacienti?

Brez empatije ne moreš delati z ljudmi, to je splošno znano. To še zlasti velja za bolnike. Že po prvih nekaj besedah se lahko začuti, ali obstaja pravi stik. Za vsakega bolnika imamo na voljo omejen čas – ki je po njihovem pogosto prekratek –, v katerem jih poskušamo kar najbolj poslušati in jim razložiti dano situacijo. Empatija je pri tem nujno potrebna, vendar ne na račun stroke. Ne glede na lastna čustva si ne moremo in ne smemo dovoliti, da bi sočustvovanje s trenutno situacijo bolnika privedlo do napačnih odločitev pri strokovni pomoči.

So vaši pacienti hvaležni, se znajo zahvaliti?

Ja, so hvaležni. Vsak na svoj način. Eni se zahvalijo tako, da poročajo o nadaljnji diagnostiki in zdravljenju, na katerega smo jih napotili. Tak primer je bila nedavna pacientka, pri kateri sem z ultrazvokom na srcu odkrila majhen tumor, ki ji je povzročal težave. Po operaciji se je vrnila in se nam zahvalila. Drugi hvaležni pacienti na primer priporočijo pregled pri nas svojim bližnjim – prava hvaležnost je, ko ti pacienti zaupajo zdravljenje svojih družinskih članov. Vsak narod ima svoje posebnosti, v Rusiji recimo radi poklanjajo cvetje.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112