Pomembno je imeti dobre gene in malo sreče

feb 19

Izr. prof. dr. Igor Križman, dr. med., internist gastroenterolog

Danes upokojeni zdravnik prof. dr. Križman je pred približno petimi desetletji dokončal študij medicine in se odločil specializirati zahtevno in takrat slabo razvito področje, ki pa je z njegovo kariero vštric doživelo revolucionaren preboj.

Danes uveljavljeni, vsem pacientom poznani diagnostični postopki, na primer gastroskopija ali ultrazvok žolčnika, so sredi 70. let prejšnjega stoletja veljali za pionirske inovacije, ki so se vpisale v zgodovino slovenske medicine.

Prof. dr. Igor Križman je pripravništvo opravljal v Bolnišnici Petra Držaja, kot specialist internist gastroenterolog pa je delo nadaljeval na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, ko sta se inštituciji leta 1970 združili. »To so bili drugačni časi,« je začel najin pogovor priznani specialist za diagnostiko in zdravljenje bolezni prebavil z anekdoto o danes najbolj pogosti napravi v naših žepih. »Kot pripravnik sem bil primoran opravljati tudi hišne obiske in sem si nadvse želel, da bi naš avto, fičo, imel radijsko postajo, s katero bi se lahko ponoči povezal z dežurnim vratarjem in se zmenil, ali me še potrebujejo ali pa grem lahko spat. Ampak želja je ostala neuresničena. Danes pa ima mobilni telefon že vsak drugi šolarček,« je dodal smeje. V pokoj je prof. dr. Križman odšel kot predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana in predavatelj na katedri za interno medicino ljubljanske medicinske fakultete.

pogovor igor krizman 1Se spomnite prvega dne svojega službovanja?

Spomnim se prvega dne na internem oddelku, kamor sem prišel kot stažist in mi je predpostavljeni specialist internist ukazal, naj pripravim odpustnico za bolnika z ledvično boleznijo. Izkazalo se je, da odpustnice ne znam napisati, ker nas tega na medicinski fakulteti niso učili. Znal sem napisati anamnezo in status, odpustnice pa ne. Problem sem rešil tako, da sem prebral druge odpustnice in tako ugotovil, kaj vse mora vsebovati. To je bila prva stvar, ki me je opozorila, da vsega Izr. prof. dr. Igor Križman, dr. med., internist gastroenterolog ne znam. Naknadno se je izkazalo, da še zelo veliko stvari ne znam in da fakulteta ponudi le temelje, ki jih je treba pošteno utrditi in nadgraditi, če želiš biti kot zdravnik uspešen.

Kaj je tisto, česar fakulteta ne nauči, pa bi morala?

Fakulteta poda študentu neskončno veliko podatkov o boleznih, ta pa se nato nekega dne znajde pred bolnikom, ko mora iz vse silne množice podatkov, ki so mu jih »nalili« v glavo, in skozi pripovedovanje bolnika določiti pravo diagnozo. In to je včasih izredno težko.

Lahko opišete kakšen svoj primer zapletene diagnoze?

Zelo dobro mi je ostal v spominu primer zastrupitve z akonitinom. To je strup, ki ga vsebuje rastlina, podobna encijanu. Neki gospod je njeno korenino izkopal in jo namočil v žganju. Ko je ta domači »encijan« spil, je zbolel. Ob prihodu v bolnišnico je njegovo srce komaj še bílo. Dolgo sem tuhtal in posumil, za kaj bi lahko šlo – nekaj sem moral slišati na predavanjih –, zato sem poklical dežurno toksikologinjo sodne medicine, s katero sva zaključila, da gre za zastrupitev z akonitinom. To je naknadno potrdila tudi analiza žganja. Bolnik je preživel, meni pa je primer prinesel idejo, da napišem svoj prvi članek.

Eden od številnih …

Bil sem najbrž eden redkih, ki smo imeli že ob prihodu na UKC Ljubljana tri avtorske članke. Napisati članek v tistem času je bilo izredno težko, ker ni bilo ne računalnikov ne veliko tuje literature.

Zakaj vas je potegnilo v gastroenterologijo?

Navdušila me je – enostavno. V Kliničnem centru smo si specializanti lahko izbrali oddelke, kjer bomo delali. Izbral sem si oddelek za endoskopije. Takrat je bila endoskopija še v povojih, potem pa je pred mojimi očmi zacvetela. Danes je nekaj čisto običajnega, da ti želodec pogledajo »od znotraj« s cevko, ki jo imenujemo endoskop. Zanimivo je – in tega marsikdo ne ve – da je davnega leta 1868 nemški zdravnik Adolf Kussmaul uvedel cevko v želodec požiralca mečev. On je prvi na živem človeku videl notranjost želodca brez operativnega posega. Nato se naslednjih 70 let endoskopije niso bistveno premaknile, sledilo je nekaj iznajdb, a za očeta endoskopa velja Američan Basil Hirschowitz. Ta je leta 1957 predstavil inštrument z optičnimi vlakni, ki je, izboljšan, v uporabi še danes. UKC Ljubljana ga je dobil okoli leta 1970, ko sem prišel tja delat. To je bila revolucija. Dobrih pet let pozneje smo začeli uporabljati še ultrazvočno aparaturo. Najprej navadno, potem aparat za doplersko preiskavo, nato je prišel ultrazvok s kontrastom. V uporabo so prihajala nova in nova zdravila … Vse to je vodilo k izrednemu napredku in biti del teh prebojev je bila prava dogodivščina.

Prav vi ste diagnosticirali prvi primer celiakije pri nas.

Res je, našel sem prvo slovensko bolnico s celiakijo. Danes je nekaj čisto običajnega imeti diagnozo celiakija, vsak natakar ve, da takšnemu človeku ne sme ponuditi kruha iz pšenice. Ob mojih začetkih pa je bila celiakija neznanka tudi za največje strokovnjake. Spomnim se, k nam je prišla mlada Gorenjka, ker je imela nizek protrombin in nekaj neznačilnih težav. Protrombin se tvori v jetrih, snov sodeluje pri strjevanju krvi in pri bolnici bi lahko šlo za bolezen jeter. Opravili smo preiskave, punktirali smo jetra, a vsi izvidi so pokazali, da je z bolnico vse v najlepšem redu. S kolegi smo se veliko pogovarjali, diagnoze pa nismo ugotovili in nadrejeni mi je v upanju na končno razkritje dal proste roke, da naredim vse preiskave, ki jih vidim smiselne. Naredil sem vse, kar sem takrat znal. Opravil sem tudi biopsijo tankega črevesa s posebno sondo in izvid je pokazal »plosko sluznico in rahlo kronično vnetje debelega črevesa«. Oporekal sem, da ne more iti za vnetje debelega črevesa, ko pa sem vzorec vzel iz tankega črevesa. Končna je bila ugotovitev, da gre res za okvaro sluznice v tankem črevesju. Za nastajanje protrombina je potreben vitamin K, ta potuje s hrano skozi tanko črevo in od tam v jetra. Zaradi okvarjene sluznice je bilo premalo vitamina K in bolnica je imela nizke vrednosti protrombina. Skratka, raziskovanje je pripeljalo do diagnoze celiakija in to je bila prva tovrstna diagnoza pri nas. Danes je to ena zelo pogostih bolezni, poleg Crohnove bolezni in ulceroznega kolitisa.

Sta bili Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis takrat jasno ločeni diagnozi? Sta si namreč precej podobni.

Kot specializant sem v roke dobil izvid biopsije sluznice debelega črevesa, na katerem je pisalo »granulomatozno vnetje«. Niti jaz niti nihče od kolegov na oddelku ni vedel, kaj je to. Bila je Crohnova bolezen. Zame je bil prvi tak primer, bolezni nisem poznal. Čez čas so me poslali na izobraževanje v Oxford, kjer so dobro poznali bolezen, saj jo je imelo razmeroma veliko bolnikov, in so obe bolezni dobro ločili. V Sloveniji in tudi v drugih delih Jugoslavije pa se je Crohnova bolezen takrat šele začela pojavljati, tako da sprva nismo niti vedeli, kako jo zdraviti. Če se je pojavila zožitev tankega črevesa, so kirurgi izrezali zožitev in sešili skupaj zdrava dela črevesja – miselnost kirurgije tumorjev, ki pa se ni izkazala za učinkovito. Danes vemo, da se pri Crohnovi bolezni postopa drugače. Bolniki prejemajo protivnetne učinkovine, ki zmanjšujejo vnetni odziv, v obliki tablet, svečk ali klizem. Kortikosteroide, ki umirijo pretiran imunski odgovor, se uporablja ob hujši obliki ali kadar protivnetna zdravila ne zaležejo, v uporabi so tudi imunosupresivi, antibiotiki, pa seveda biološka zdravila, ki so izredno učinkovita …

Danes, ko je ledina zorana, najsodobnejša diagnostična orodja na voljo, internet prinaša na tone strokovne literature z vsega sveta … Ali je biti specialist gastroenterologije leta 2017 lažje?

Zaradi napredka medicine je poklic zdravnika na splošno morda res olajšan, do diagnoze lahko prideš lažje, vendar je zdravniška pot še vedno zelo težka. Gre namreč za to, kakšen odnos ima zdravnik s svojim pacientom. Zaradi tega je to danes ravno tako težak poklic, kot je bil včasih. Zdravnik nehote nese domov zgodbe iz ambulante in po glavi mu hodijo neskončna vprašanja: »Ali sem vse naredil prav ali nisem?«, »Sem naredil vse, kar sem lahko?« To je celodnevna služba in za nekatere še posebno obremenjujoča in odgovorna.

Je gastroenterologija zahtevna zato, ker morate od pacienta do pacienta »skakati« med celo vrsto bolezni od požiralnika do zadnjika?

Velika razlika je, ali si specialist za en organ ali le za eno bolezen ali za niz bolezni, kakor se dogaja pri nas. Gastroenterolog se mora spoznati na vse: na bolezni požiralnika, želodca, tankega črevesa, debelega črevesa, jeter, trebušne slinavke in žolčnih poti. Skratka, gastroenterologija je izredno obsežna veda.

Vam je bil kateri od organov še posebno ljub, ste ga raje raziskovali kot druge?

Želodec. Tega sem vedno rad raziskoval. Uvedel sem uporabo pH-metrije, merjenja kisline v želodcu. S pokojnim kolegom prof. dr. Dražigostom Pokornom sva na to temo izvedla – na sebi – tudi zanimiv poskus. Merila sva si kislino v praznem želodcu in vpliv aperitiva, ki naj bi vplival na boljšo prebavo. Potrdila sva, da prazen želodec pred obrokom deluje s polno paro in da ne potrebuje prav nobene alkoholne stimulacije. Po obroku včasih nekateri gostilničarji nosijo naokoli konjak, ki naj bi pomagal, da se hrana lažje »predela«. Dokazala sva, da alkohol nič ne prispeva na ta račun. Sluznica želodca, ki je zaradi prisotnosti hrane maksimalno stimulirana za izločanje kisline, ne more delati nič več, kot dela, saj dela z vsemi močmi. Z avtom, ki lahko pelje le 130 kilometrov na uro, ne moremo drveti 170. Konjak je sicer dobra stvar, a predvsem zato, ker se po njem dobro počutiš. (smeh)

pogovor igor krizman 2Ko sva pri pijači in hrani … Bolezni prebavil je med Slovenci danes zelo veliko. Kaj delamo narobe? Je kriva prehrana, življenjski slog, stres?

Mislim, da jih je bilo veliko tudi nekoč, le s to razliko, da jih nismo diagnosticirali. Svoj delež pa prispeva staranje prebivalstva. Veliko bolezni prebavil se namreč pojavi v starejši dobi in ker je bila včasih povprečna starost veliko nižja, je bilo bolezni manj, ker so ljudje umrli, preden bi se razmahnile. Danes pa je težav zaradi krepkega dviga starostne dobe toliko več.

Kako vi skrbite za svoje zdravje?

Pravzaprav ne počnem nič.

Nič? Ste torej podedovali dobre gene?

Verjetno res. Mama je umrla pri skoraj 90, oče pri 95 letih. Izredno pomembno je, da imaš dobre gene in da imaš tudi malo sreče. Da te ne povozijo, ubijejo … Spomnim se, da sem bil v Londonu konec leta 1983 ob atentatu z bombo opremljenega avtomobila na sloviti trgovski center Harrods. Le nekaj minut pred eksplozijo sem se odločal, ali naj grem levo ali desno. Odločil sem se za desno, stran od Haroddsa – in ostal sem živ. Treba je imeti srečo.

Vas je kakšen dogodek še bolj približal bolnikom? Ste na primer kdaj postali eden njih ob lastni bolezni, poškodbi …

Niti ne. Ko sem bil še študent, mi je moja oma (stara mama), ki je takrat umirala, nekaj položila na srce. Takole je dejala: »Obljubi mi, da boš s starimi ljudmi prijazen.« In to je bilo moje vodilo. Pravzaprav vodilo v odnosu do vseh mojih pacientov vseh starosti.

Že leta ste podpredsednik Združenja internistov Slovenskega zdravniškega društva. Kakšna je vaša vloga v njem?

Vsako leto organiziramo sestanek internistov in takrat izdamo zbornik predavanj, ki ga že vrsto let urejam. Ker so v njem predstavljena nova dognanja in dosežki v slovenski interni medicini, mi urednikovanje omogoča, da sem na tekočem s stroko. To mi omogoča tudi redno branje tuje literature, še vedno sem naročen na – in tudi prebiram – dve tuji strokovni reviji, spremljam pa tudi domačo literaturo. Kar je še posebno pomembno: Združenje internistov organizira predavanja za interniste in ostale zdravnike, na katerih sodelujejo internisti raznih usmeritev, pa tudi drugi specialisti. Odlično je, če zbrani slišijo, kaj je novega na sosednjem področju interne medicine.

Spremljate kaj dogajanje v slovenskih bolnišnicah, denimo problematiko prezasedenosti, čakalnih dob, pomanjkanja medicinskega osebja …

Spremljam.

Kakšen komentar?

Manjkajo nam pošteni normativi in standardi. To, da ima Univerzitetni klinični center v Mariboru dva velika obsevalna aparata, nima pa radiologov, je nezaslišano. Enote morajo biti kadrovsko in tehnično ustrezne. Medicina je timsko delo, sam zdravnik ne more veliko brez dobrih sodelavcev, predvsem medicinskih sester. Morda se sliši nekoliko smešno, toda medicina je polvojaška organizacija. V njej veljata ukaz in odgovornost – tudi odgovornost za očitno napačen ukaz in ne le odgovornost za napako pri izvedbi. Pri nas te stvari niso razčiščene, so pa razčiščene že, če se zapeljete čez Karavanke.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112