Z bolnim otrokom zboli vsa družina, najbolj mama

mar 12

Prof. dr. Tadej Battelino, pediater

Njegovo delo in delo njegove ekipe je zahtevno tudi zato, ker poleg kronično bolnih otrok »zdravijo« tudi njihove starše.

pogovor 35 1Žal pa ta naloga danes ni enostavna, priznava sogovornik, saj je raven zaupanja staršev v zdravnike padla. »Velikokrat upravičeno,« dodaja, »saj so se na Pediatrični kliniki dogajali primeri, na katere se nismo ustrezno odzvali.«

Prof. dr. Tadej Battelino je v treh desetletjih dela nanizal izjemno veliko uspehov. Njegov življenjepis z bibliografijo obsega kar 18 strani. Je prvi mož oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki Ljubljana in obenem vodja Katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi prodekan za raziskovalno dejavnost. Leta 2014 je za svoje raziskovalno delo prejel Zoisovo nagrado. Šest let je bil urednik European Journal of Endocrinology, trenutno je v uredniških odborih Pediatric Diabetes in Journal of Pediatric Endocrinology and Metabolism. Objavil je 166 znanstvenih člankov, ki so bili v zadnjih desetih letih citirani več kot 7500-krat.

Diabetes in presnovne bolezni. Statistike pravijo, da jih je vse več.

Številke so se izjemno povzpele. Sladkorna bolezen tipa 1 narašča kar za pet odstotkov na leto, v zadnjih 12 letih se je število bolnikov tako podvojilo. V lanskem letu smo na primer sprejeli 74 novih bolnikov. Ko sem začel delati pred tridesetimi leti, smo jih sprejeli približno 21. Poleg sladkorne bolezni so v porastu tudi presnovne bolezni. Včasih so otroci, ki so zbolevali za njimi, žal umirali, saj jih nismo znali odkrivati, potem smo uvedli ustrezno diagnostiko in jih dobili na kliniko. Vse to pomeni ogromno dodatnega dela za nas.

Otroci in mladi s sladkorno boleznijo so tudi vse mlajši.

V letošnjem letu smo na oddelku obravnavali že 17 novih bolnikov, od tega jih je polovica mlajših od pet let. Tega nikoli prej ni bilo, včasih smo namreč učili, da je vrh v puberteti, zdaj pa je tretjina bolnikov mlajših od pet let. Vse to pomeni, da ti otroci dlje časa ostanejo z nami. In jasno je, da je predšolske otroke posebno težko voditi. Veliko je namreč dela z njihovimi družinami, ki so vse pogosteje razdvojene, tako da imamo pogosto po dve šoli za sladkorno bolezen za eno družino; eno za očka, drugo za mamico. To zahteva veliko več angažmaja, ki ga pa nimaš kje pokazati, formalno je v obravnavi samo en otrok.

Nekoč ste dejali, da je pediatrija zahtevna in težka, ker se v zdravljenje vključuje vsa družina …

Prepričan sem, da je veliko težja. Z bolnim otrokom zboli vsa družina, najbolj mama. Če pediater neposredno zdravi težko bolnega otroka, najmanj posredno zdravi tudi otroku najbližjega skrbnika. Staršev pa danes ni vselej enostavno prepričati o pravilnosti naših ravnanja in odločitev.

Govoriva o nezaupanju staršev bolnih otrok?

Da. Zaupanje med nami je ključno, toda številni starši otrok z neozdravljivo boleznijo zdravnikom enostavno ne verjamejo, ne zaupajo več, po vsem, kar vidijo in preberejo. Čeprav en slab zgled seveda ne pomeni, da je vse slabo. Toda zamajano zaupanje je pričakovano, razumljivo. Pediatrična klinika je žal na izredno slabem slovesu, ker so se pri nas dogajale smrti, na katere se nismo ustrezno odzvali. To škodi celotni pediatriji in celotni medicinski stroki. Smrt kateregakoli človeka, predvsem pa smrt otroka, je najbolj resna stvar, ki se lahko zgodi. Ne more se iti mimo kar tako. Vprašanje, koliko časa bo trajalo, da se bo raven zaupanja pri ljudeh dvignila. Predvsem bomo morali spremeniti način vodenja naše ustanove in začeti sprejemati odgovornost za svoja dejanja.

Odgovornost za zdravje kronično bolnih otrok je tudi na starših, kajne? Kako jih učite te odgovornosti?

Če zdravnik nagovori odraslega bolnika in mu pove, kaj mora delati, da bi ohranil svoje zdravje, je s tem zadeva bolj ali manj zaključena. V primeru bolnih otrok pa moramo pediatri izšolati starše, da otroka vodijo, ko nas ni poleg. Zato imamo organizirane šole za starše za praktično vse kronične bolezni, pri katerih morajo sodelovati. Enako pomembno je izšolati vzgojitelje v vrtcih in učitelje v šolah. V šoli za diabetes imamo na primer več kot 300 vzgojiteljev in učiteljev na leto. Kar se tega tiče, je Slovenija v evropskem vrhu. Imamo seveda tudi izjeme, a na splošno so vrtci in šole ponosni, da lahko bolnim otrokom zagotavljajo okolje, ki jim omogoči normalno vključevanje in življenje.

Omenili ste izjeme. Kakšni so njihovi argumenti. Zakaj se ne vključijo?

Tako pri starših kot pri vzgojiteljih in učiteljih je prisoten strah pred težko kronično boleznijo, pred zapleti, pred odgovornostjo. Njihova odgovornost je vedno laična, vzgojitelji in učitelji seveda niso zdravstveno osebje. Toda če je šola obvezna za vse, je obvezna tudi za težko bolne otroke in se je v ta namen treba izobraziti in zanje poskrbeti – kot laik. Nihče ne zahteva nič več. Tako kot za otroka doma poskrbijo starši, tako naj v šoli učitelj oziroma v vrtcu vzgojitelj. To je pomembno za družbo kot celoto, da se zna približati kronično bolnemu otroku in ga enakopravno sprejeti.

Pri kliničnem delu ste zelo uspešni. Ko med 21. in 25. letom otroke z diabetesom predate v oskrbo »diabetologov za odrasle«, ti nimajo zapletov, čeprav imajo nekateri sladkorno že 20 let.

Tega smo zelo veseli. Zasluge gredo preventivi, pri čemer ne mislim le napotkov za zdravo prehrano in gibanje. Tudi ko si že kronično bolan, se da ogromno narediti, da se škoda na telesu zmanjša ali sploh ne pokaže. Omeniva kot primer holesterol. Če pri otroku povišan holesterol odkrijemo v otroštvu – in Slovenija ima pri petih letih otrokove starosti nacionalno presejalno testiranje za holesterol – če to stanje ugotovimo pravočasno in ga ustrezno zdravimo, ti otroci odrastejo v zdrave odrasle.

Kaj pa sladkorna bolezen? Trikrat toliko denarja kot za zdravljenje gre za zaplete, kot so dializa, kardiovaskularne bolezni, amputacije …

Slovenija je res neslavno na prvem mestu po amputacijah med državami OECD (Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ki šteje 35 članic po vsem svetu, op. p.). To je bila odmevna statistika, ki nam je nastavila ogledalo. Vse te zaplete se da preprečiti in zadnji rezultati kažejo, da nam z izjemo amputacij še kar uspeva. Konkretno Pediatrična klinika je skupaj s klinikami iz 28 držav vključena v projekt SWEET, v katerega letno pošiljamo podatke in izvemo, kje se nahajamo na področju preventive zapletov. Smo v zgornji tretjini držav. Ni najboljše, zagotovo pa ne slabo in imamo jasno začrtan cilj, da se prebijemo v vrh.

Vrhove pa vi in vaši kolegi dosegate z raziskovalnim delom. Citirajo vas najuglednejši svetovni medicinski viri.

Mi nismo tako znani kot ameriška univerza Harvard, kjer vse, kar pošljejo, tudi objavijo. (nasmeh) Pri nas je to težje, pa vendar se je z leti marsikaj spremenilo. V raziskovalnem delu smo v zadnjih letih prišli do vrhov z znanstvenim člankom o holesterolu, ki smo ga objavili na American college of cardiology. To je zagotovo vrh, ki je zelo citiran in odmeven. In pa na področju sladkorne bolezni z objavo dovajanja inzulina po sistemu zaprte zanke. Smo eden redkih centrov v svetu, ki to tehnologijo razvija. To sta dva prepoznavna vrhova, ki dokazujeta, da Pediatrična klinika v Ljubljani nekaj malega pomeni tudi v svetovnem merilu. Začrtano pot uspešno nadaljujemo in ponosen sem, da ji sledijo mlajši kolegi. Vse to velja tudi za nekaj drugih kliničnih oddelkov na naši Pediatrični kliniki.

Raziskovalno delo je torej nekaj, kar boste še naprej uresničevali.

Z njim smo na oddelku uspeli ustvariti otok, ki je drugačen od okolice in splošne klime na UKC. Raziskovalno delo je za nas vrednota. Nagrad, pohval zanj ni, delo ostane bolj ali manj neopaženo, vzame pa veliko časa. Toda nam res veliko pomeni, da lahko iz lastnega raziskovalnega dela vsem ostalim kolegom po svetu povemo, kaj smo dognali. Naša država je vedno manj urejena, vedno bolj koruptivna, večino denarja v UKC gre za dobavitelje. To je za mlade zdravnike raziskovalce neprijetno, nestimulativno okolje, zato skupaj poskušamo vzpostaviti otok drugih vrednot. Pri tem nam vsem pomaga tudi strokovna direktorica UKC Ljubljana prof. dr. Miša Pfeifer.

Vrednota je tudi poučevanje bodočih zdravnikov. Kako doživljate ta vidik svojega dela?

Študentje medicine in dentalne medicine – oboji imajo na naši ustanovi pediatrijo – in vse kaže, da je raven njihovega znanja dobra. Pred nedavnim je namreč Medicinska fakulteta v Ljubljani uvedla možnost sodelovanja svojih diplomantov na ameriškem nacionalnem izpitu. 20 slovenskih diplomantov ga je opravilo in na področju pediatrije so se dobro odrezali. ZDA je država z eno najboljših medicin na svetu in prav bi bilo, da bi njihovo preverjanje znanja postalo redna praksa tudi pri nas. Kakorkoli že, znanje slovenske pediatrije ni bilo slabo, pravzaprav je bilo med boljšimi. To nam je v veselje in spodbudo, da se pri dodiplomskem pouku še bolj potrudimo.

Kdaj je pri vas padla odločitev za pediatrijo?

Že zgodaj sem razmišljal o tem, da bom zdravnik. To že. Čeprav sem razmišljal tudi o drugih stvareh, predvsem o klasični filologiji in primerjalni književnosti. Na koncu je pretehtalo naravoslovje, ostalo pa postalo konjiček. Medicino sem spoznaval z različnih zornih kotov. Kot študent sem vsako poletje delal v reševalcu, bil sem demonstrator pri raznih predmetih, šel sem na prakso v tujino; na interno medicino na Irsko in na nezgodno kirurgijo v Nemčijo. Odločitev za pediatrijo je bila na koncu bolj zrela odločitev kot kakšne mladostne sanje. Težko bolan otrok se mi je zdel in se mi še danes zdi večji izziv kot kar koli drugega.

Delali ste v tujini, omenili ste Irsko in Nemčijo. Klinično subspecializacijo iz pediatrične endokrinologije in presnovnih bolezni ste opravili v ZDA, postdoktorski študij pa v Franciji. Zakaj niste ostali v kateri od teh držav? Glede na razmere doma …

To je dobro vprašanje, ki ga pogosto dobim in ki si ga pogosto tudi sam zastavim. V Čikagu v ZDA sem bil uradno zaposlen in seveda bi lahko ostal. Tudi v Parizu. Vprašanje pa je, kaj je pravi izziv. Če greš v tujino, brez dvoma uspeš, vsak Slovenec, ki je deloven in ambiciozen, je zunaj uspel. Jaz prihajam iz zelo stare družine, osebni uspeh nam ne pomeni toliko, šteje pa, kar v življenju narediš. In narediti se da največ tam, kjer obstaja manko. Zato nisem ostal v državi Harvarda in Yalea, pač pa sem prišel nazaj v Slovenijo, ki se je takrat ravno dobro osamosvojila in potrebovala pomoč. To je bil zame izziv. Celo z veseljem sem se vrnil. Če bi vedel, da bo država tako globoko zabredla, kot je zdaj, bi se morda odločil drugače. Mladim, ki se danes odločijo oditi čez mejo, ne zamerim, celo pomagam jim v svobodo in bolj pošten, pravičnejši sistem.

pogovor 35 2Korak v pravičnejši, bolj zdravju prijazen sistem je nedavna pobuda za prepoved oziroma omejitev oglaševanja sladkarij otrokom. Ste za?

Dvignem obe roki! Žal pa samoregulacije ne bo. Edino, kar lahko naša država naredi, je, da obdavči takšne izdelke in vrne denar zdravstvu, kamor se steka vsa narejena škoda zaradi njih.

Zakaj nam sladkarije oziroma na splošno ogljikovi hidrati povzročajo toliko škode?

Ljudje smo zlahka zasvojljivi. Sladkor v možganih sproža ugodje, zato se z njim zasvojiš. To dobro ve prehranska industrija, zato v želji po višanju prodaje sladkor veselo dodaja v cel niz izdelkov. Sladkor pa je nekaj, na kar človek ni navajen. Nikoli v zgodovini ga ni okušal in nima mehanizmov, da se pred njim obrani. Na primer. Če pojeste zelo mastno klobaso, vam bo slabo. Tudi če bi želeli, je ne boste mogli pojesti več. Ker že pol milijona let jemo meso in maščobe, imamo mehanizme proti prenajedanju. Od maščob se zato ne zredimo. Veliko bolj težavni so ogljikovi hidrati, ki so zgodovinsko prišli veliko pozneje. Ljudje lahko pojedo kilogram kruha, namazanega z čokoladnim namazom, pa jim ne bo slabo. Zakaj? Ker nimamo razvitih obrambnih mehanizmov.

Ali je obrambni mehanizem tudi izobrazba, socialni status?

Zagotovo. Po vsem svetu so debeli povečini reveži in manj izobraženi. Preproste, neizobražene ljudi je veliko lažje zasvojiti s sladkorjem. Ti ljudje so izpostavljeni po eni strani revščini, ki v Sloveniji še vedno narašča, in s posledičnim dejstvom, da si »boljšega « ne morejo privoščiti, po drugi strani pa z nevednostjo in omejenostjo. Na cenen način poskušajo sebi in svojim otrokom izpolniti sanje. »Ja, kaj pa naj dam otroku?« me sprašujejo starši. »Dam mu čokoladico, da mu naredim vsaj nekaj dobrega.« Nič dobrega s tem ne naredimo. Obratno, škodimo. »Dajte mu ostrgan korenček,« se zato glasi moj odgovor, na katerega dobim nazaj: »Doktor, to pa ja ni za ljudi. To je za zajce!«

Ali ubogate svoje nasvete za zdravo hrano in gibanje?

Jaz ne verjamem, da lahko eno učiš in drugo delaš. In ker učim o pomenu zdravja in telesne aktivnosti, to v prostem času tudi izvajam. Udeležujem se Ljubljanskega (pol) maratona, zato skozi vse leto rekreativno tečem, da ostanem v formi. Nekajkrat na teden. Brez tega ne moreš ostati zdrav.

Pa vaši ostali konjički? Ostane kaj časa?

Moj svet sanj je klasična literatura – starogrški in rimski avtorji in vse, kar je povezano z zgodnjim srednjim vekom. To je moj miselni svet, v katerega se zatečem. Vsi trije moji otroci so poleg obveznega šolanja zaključili še ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet – tako kot že več sto let vsi v moji rodbini. Glasba je torej tudi moja spremljevalka, a ostajam bolj poslušalec, ker sem prelen za kaj več. (nasmeh)

Imate tri odrasle otroke. Kako ste jih vzgajali?

Ključno sporočilo, ki so ga dobili od mene in moje žene, je, da morajo imeti družine. To je deloma tudi sebična želja, saj si zelo želim imeti vnuke. Želim jim, da bodo srečni in da bodo speljali življenje tako, kot mislijo, da je pošteno.

Bo šel kateri od otrok po vaši poti in postal zdravnik?

Da, ena hči študira pri nas na medicinski fakulteti.

Ste njeno odločitev za medicino, ko ste zanjo izvedeli, podprli?

Najprej – če sem čisto iskren – sem rekel, naj še malo razmisli. Ko pa sem videl, da si to res želi, sem se umaknil. Pomembno je, da človek v življenju dela tisto, kar si želi.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
 
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112