Življenje ni predvidljivo, vsega enostavno ne moreš načrtovati

maj 21

Prof. dr. Eda Vrtačnik - Bokal, dr. med., specialistka ginekologije

Predstojnica kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike v Ljubljani je navdušena nad skokovitimi koraki, s katerimi so v zadnjih desetletjih napredovale oblike pomoči neplodnim parom. »Tako velikokrat sem se že pohvalila, da sem začela dvomiti, ali morda nisem dovolj kritična. Toda tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo kritična. Res pa mislim, da je zdravljenje neplodnosti področje, na katerega smo lahko Slovenci upravičeno ponosni,« je dejala.

dr37 pogovor Eda Vrtanik Bokal 1Prof. dr. Eda Vrtačnik - Bokal je na čelu oddelka, ki se ukvarja s kirurškimi in endoskopskimi postopki ter postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo. Oddelek ne beleži čakalnih dob. Zavedajo se namreč, kako telesno in duševno obremenjujoči so postopki za par, zato jih skušajo karseda skrajšati in pospešiti. Večini parov lahko pomagajo in kot pravi naša sogovornica, zgodbe težko pričakovanih otrok, ki so začeli svoje življenje kot pikica pod mikroskopom, še posebno ogrejejo srce.

Kdaj je pri vas padla odločitev za ginekologijo?

V življenju je tako, da te tok velikokrat nese brez velikih predhodnih načrtov. Jaz sem bila še zelo mlada, ko sem končala študij medicine, stara sem bila 23 let in pol. Takrat smo morali dve leti po diplomi delati kot splošni zdravniki. Takrat mi to ni bilo preveč všeč, ko pa danes gledam nazaj, vidim, da je bilo koristno. Izurila sem se za stik s pacienti, kar mi je pozneje prišlo še kako prav. Zanimive so se mi zdele okulistika, dermatologija, otorinolaringologija ter ne nazadnje ginekologija. A do teh specializacij je bilo težko priti, ker so se prehitro zapolnile. Tako sem v splošni medicini ostala ne dve, ampak kar pet let. Nato se je le odprla možnost specializacije iz ginekologije, ampak za primarno dejavnost. Odločila sem se, da bom priložnost zagrabila, in takrat se je pred mano razgrnilo to široko, zanimivo področje.

Vas je takoj potegnilo v reproduktivno medicino?

Ne, najprej sem se srečala s porodništvom, ki me je navdušilo z aktom poroda, rojstvom Prof. dr. Eda Vrtačnik - Bokal, dr. med., specialistka ginekologije novega življenja, ki je tako nabito s čustvi. Lepo je biti del tega dogodka. Nato pa sem si res kaj hitro začela ogledovati reproduktivno medicino, ki me je privlačila, ker je šlo za novejšo vejo medicine, ki je doživljala izjemno hiter razvoj na številnih področjih. Ko sem končala specializacijo, sem morala nazaj v primarno zdravstvo, v dispanzer za žene, a sem ves čas pogledovala proti ginekološki kliniki in naredila vse potrebno, da sem vanjo tudi prišla. Imela sem izjemno srečo, da sem lahko začela delati na področju, ki me v popolnosti zadovoljuje in osrečuje.

Pravite, da je reproduktivna medicina doživela zelo velik preboj. Katere vrhunce lahko izpostavite?

Napredek zadnjih desetletij je bil res neverjeten. Prof. Tomaževič je bil gonilna sila reproduktivne operative, v operacijski sobi je bil od jutra do poznega popoldneva oziroma večera, ko so šli že vsi domov. Izvajal je namreč enormno dolge operacije, pri katerih je bilo treba ženski prerezati trebuh in »popravljati « jajcevode pod mikroskopom. Danes se vse to naredi laparoskopsko, zadostujejo le tri luknjice in kratek poseg. Fascinantno. Česar nismo uspeli rešiti z operacijami, smo skušali s postopki zunajtelesnih oploditev, ki so prav tako prinesli izjemen razmah. Dolgo smo se na primer zelo bali sindroma hiperstimulacije jajčnikov pri ženskah, ki je lahko nastal kot posledica čezmernega odziva jajčnikov na spodbujanje s hormoni. To je bil izjemno težak zaplet, ki bi se lahko končal tudi s smrtjo. Danes znamo hiperstimulacije enostavno preprečiti z različno kombinacijo zdravil. Kar je bilo za nas nekoč nočna mora, smo zdaj praktično izkoreninili. Postopki so torej postali veliko varnejši, zdravil je potrebnih manj za enake učinke, postopki so krajši, pacientkam ponujamo različne oblike anestezije ali analgezije pri punkcijah, skratka, doživeli smo res konkreten napredek.

Predimplantacijska genetika je še ena od novosti.

Zagotovo. V 80. letih prejšnjega stoletja, ko smo začeli postopke zunajtelesne oploditve, o tem nismo vedeli ničesar. Zdaj lahko ženske vključimo v postopke zunajtelesne oploditve z namenom, da pridobimo zarodke, jih pregledamo in vrnemo v telo samo tiste zdrave. Tako preprečimo morebiten prenos genetskih bolezni.

Bo razvoj reproduktivne medicine šel naprej s tako hitrostjo?

Mislim, da smo prišli do točke, ko moramo vložiti izjemno veliko napora in raziskovanja za majhne korake. Čas tistih velikih, skokovitih, je vsaj začasno minil.

Kako pa bi ocenili slovensko zdravljenje neplodnosti v evropskem merilu?

Napredovali smo hitro, pa smo tudi ujeli najboljše? Tako velikokrat sem se že pohvalila, da sem začela dvomiti, ali morda nisem dovolj kritična. Toda tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo kritična. Res pa mislim, da je to področje, na katerega smo lahko Slovenci ponosni. Leta 1978 se je v Angliji rodila Louisa Brown, ki šteje za prvega otroka, spočetega po postopku zunajtelesne oploditve. Že leta 1982 – le štiri leta pozneje – se je pri nas ustanovilo skupino za postopke zunajtelesne oploditve in leta 1983 se je zgodila prva slovenska nosečnost po postopku zunajtelesne oploditve. Žal se je končala s splavom, a že leto pozneje, leta1984, sta se pri nas rodili prvi »v laboratoriju« spočeti dvojčici. Zdi se mi fascinantno, kako hitro smo takrat sledili svetovnemu razvoju. Rojstvo dvojčic je bil velik dogodek in še danes mi je toplo pri srcu, ko pomislim na kolege, ki so ga omogočili. Danes je vse drugače. Če želimo uvesti kakšno novo metodo, vskočijo zdravstveni svet, zavarovalnica, ogromno stvari moraš napisati, oddati nešteto papirjev … Nisem prepričana, da bi bili v zdajšnjem času sposobni tako hitro implementirati novost. Tako zelo smo se obremenili z administracijo, da nas je začela ta pošteno ovirati pri kreativnosti.

Eden od razlogov za današnji počasnejši razvoj je torej tudi birokracija.

Gotovo. Imam krasne strokovne sodelavce, ki garajo v delovnem času in izven njega. Včasih dobim kakšno njihovo e-pismo ob treh, štirih zjutraj. Oddelek je napreden, zvedav, toda pretirana zdravstvena birokracija nas duši. Prav je, da imamo standarde, prav je, da obstaja nadzor nad delom, toda pretiravanje zavira vsak potencial. Vse moramo popisati, napisati, pojasniti. Namesto da bi gledali paciente, gledamo v monitor, delamo križce in trepetamo, ali nas bo sistem spustil naprej. Ko ne zmoreš več te birokracije, ko je človek v drugem planu papirologije, se mora oglasiti alarm. In pri nas se je oglasil. Kar je preveč, je preveč, stopiti bomo morali korak nazaj – ali pravilneje: v pravo smer.

Od leta 2001 pošiljate podatke o uspešnosti postopkov zunajtelesne oploditve v evropski register. Kaj pravijo ti podatki?

Slovenija je bila med prvimi, ki je začela pošiljati te podatke, pošiljamo pa jih vsi trije slovenski centri, ki se ukvarjamo s tem področjem: Ljubljana, Maribor in Postojna. Pogumni smo bili, da smo si že pred 16 leti upali povedati Evropi, kaj delamo. Štirje odstotki slovenskih otrok se rodijo s postopkom zunajtelesne oploditve, kar nas uvršča v sam evropski vrh. Smo takoj za Dansko. Marsikdo tudi ne ve, da je Slovenija na tem področju veliko let pred Ameriko. V zelo ugledni reviji Fertility Sterility so denimo zapisali, da Amerika podpira zdravljenje neplodnosti, da pa je država ni dolžna omogočati. Pri nas država omogoča zdravljenje neplodnosti vsem in to je izjemno dostopno. Z osnovnim zavarovanjem ponuja šest postopkov zunajtelesne oploditve za prvo rojstvo in nadaljnje štiri za vsako naslednje rojstvo. S tem sistemom smo lahko upravičeno zadovoljni in le upam lahko, da bo tako tudi v prihodnje in da ne bomo uničili tega, kar so zgradili naši kolegi in kar smo uspeli dograjevati mi. Naj nas ne zagrabi potrošniška mrzlica, da bi dali področje zdravljenja neplodnosti na trg. To nikakor ni stvar trga, konkurence. Pacient ni potrošnik.

Kaj pa polagate na srce parom, ki po enem letu ali več rednih spolnih odnosov ne zanosijo? Pomoč je na razpolago, pravite. Pa jo izkoristijo?

Veliko pozornosti smo v preteklih letih namenili ozaveščanju parov, naj se oglasijo pri nas pravočasno, najpozneje po enem letu neuspešnih poskusov. Ženske po 35. letu naj ne čakajo niti eno leto. Čeprav je tako, da s postopki zunajtelesne oploditve ne moremo premostiti težave starosti žensk, ker tako ali drugače dobimo manj jajčnih celic, te so slabše kakovosti in stopnja nosečnosti je zaradi vsega naštetega nižja. Kakorkoli že, mislim, da smo na tem področju dovolj ozaveščali. Ljudje vedo, na katera vrata potrkati, kar kaže tudi dejstvo, da pri nas srečujem zelo heterogene skupine ljudi. Vsi, tudi tisti najpreprostejši, znajo najti pot do nas, kar pomeni, da so nas slišali.

Pa te pare kdaj okarate, zakaj se »projekta otrok« lotevajo stari 35 in več let?

Življenje ni predvidljivo, vsega enostavno ne moreš načrtovati. Ne moreš načrtovati, kdaj ali sploh boš našel partnerja, s katerim si boš lahko ustvaril družino. Pari se tudi razidejo in poiščejo nove partnerje, s čimer se leta do ustvarjanja družine odmikajo. Osebno imam ta hip še kar težave z omembo dejavnika »starost«. Nočem namreč še dodatno obremenjevati ljudi. V življenju pač ne gre vse po načrtih in mi smo tu, da pomagamo vsem.

Kaj vas pri vašem delu najbolj navdušuje?

Vztrajno govorimo, da je biti zdravnik poslanstvo. Mislim, da imam srečo, da sem lahko zdravnica. Pravzaprav imam še posebno srečo, ker mi pacienti zaupajo tako zelo, da sem se lahko pomaknila čisto do njihove intime. Težave z neplodnostjo, ki jih obravnavamo, so res zelo intimne. Sreča je tudi, da v večini primerov pridemo do rezultata – in to me vedno znova povzdiguje. Po toliko letih dela skorajda ne morem na kakšno predstavo ali dogodek, da ne bi srečala svojih nekdanjih pacientov, ki me pocukajo in povedo, kako se razvija njihov otrok. To zelo poboža.

Večinoma ste uspešni. Kaj pa, ko ne gre?

Takrat je težko. Ne glede na to, koliko let to počnem, zelo težko oznanim paru, da smo izčrpali vse možnosti in da je našega druženja konec. Na to se ne navadiš, morda le najdeš način, da nekoliko bolj spretno sporočaš. Vedno pa je težko. Če bi mi postalo vseeno, bi to pomenilo, da je z mano nekaj narobe, da sem izgubila svoja čustva, česar pa niti ne želim, niti ni pošteno do ljudi, s katerimi imam opravek in ki mi zaupajo.

Kaj pa primeri parov, ko brez uspeha zaključite sodelovanje in potem izveste, da jim je uspelo po naravni poti?

Življenje je čudež in vsega nikoli ne moremo pojasniti. Ti dogodki so gotovo najlepši. Pari nam seveda pridejo povedat, da pričakujejo, in enako smo srečni z njimi, kot so oni. Čudovito se nam zdi, navdušeni smo! Jaz sem navdušena tudi, če pri nas v Ljubljani ne uspemo in gredo pari v Maribor ali v Postojno in tam zanosijo. Iskreno se veselim z njimi. Pomemben je le rezultat. Velja pa zlasti pri starejših parih, da s postopki zunajtelesne oploditve ne dosežemo nič več, kot lahko par doseže v domači spalnici. Pa vendarle si rečemo: mi se bomo trudili v laboratoriju, vi se pa trudite doma. Morda nam uspe.

Tudi sami ste mama. Kako ste prepletali poklicno in materinsko, družinsko vlogo?

Moja družina ni prav velika, sestavljena je iz moža in odraslega sina, ki že ima svojo družino. Deset let že ne živi doma in njegov odhod sem kar težko sprejela, še danes mi je žal, da ga ni doma. (smeh) Otrok v dom vnaša svežino, nove informacije, dogodke, ki so zdaj presahnili. Sreča pa je, da imamo na našem oddelku mlajše kolege, ki prinašajo prav to svežino in delno nadomeščajo izpad v mojem »gnezdu«. Danes je veliko govora o tem, kako vključiti družino v kariero oziroma obrnjeno. Pri nas smo to naredili zelo spontano. Ne vem, ali sem imela le srečo, toda z možem sva šla korak za korakom, pri vseh mojih odločitvah me je podpiral, nikoli godrnjal, ko sem pisala magisterij, doktorat, članke … Bilo je normalno, da to delam doma v prostem času. Tudi mož si je ustvaril kariero, je namreč vrhovni tožilec. Sina sva lepo vzgojila in danes je samostojni odvetnik, odgovoren moški in mož, ki skrbi za svojo družino. Vse je nekako steklo. Danes opazujem pare in pomislim, kako je družba uperjena v načrtovanje, vse moramo planirati, iz družinskega življenja oziroma načrtovanja družine delamo celo znanost. Malo moramo prepustiti tudi romantiki, spontanosti. Ne želim si takšnega življenja, da bomo vse naredili v laboratoriju.

dr37 pogovor Eda Vrtanik Bokal 2Kaj pa radi počnete v prostem času, ko ste spontani in prosti skrbi?

Čisto prosta skrbi nisem nikoli, medicino nosim domov, jo vrnem nazaj v službo … Gre za način življenja, jaz celo pravim, da je medicina moj konjiček; nekaj delam za službo, nekaj pa preprosto za lastno veselje. Sicer pa se za sprostitev ukvarjam s športom, tečem, igram tenis, kolesarim in plavam, izredno rada obiščem gledališče, z možem rada greva tudi na kakšen koncert simfoničnega orkestra, v dramo, v opero. Vse se da, če se hoče.

Z možem sta dober par. Vzajemna podpora, skupni konjički …

Mislim, da res. Poleg tega imava oba poseben selektiven spomin, da neljube dogodke hitro potisneva v pozabo in se spomniva samo lepih. (smeh) Saj veste, življenje človeka pelje čez številne čeri. A ko takole naredim rezime, vidim, da sva življenje pripeljala čez vse prepreke, kljub temu ali pa prav zato, ker sva se znala prepustiti toku.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112