Nikoli si ni mislil, da bo postal otorinolaringolog

jun 13

Asistent Aleš Grošelj, specialist otorinolaringologije

Po končani medicinski fakulteti je asistent Aleš Grošelj spoznal moč pregovora o zarečenem kruhu, ki se ga največ poje. Danes uspešen specialist ORL, usmerjen v kirurgijo rakavih bolezni glave in vratu, je v Ljubljani zaposlen na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno medicino, na kratko na ORL kliniki. Četudi o stroki, ki jo danes opravlja, kot mlad zdravnik sprva ni razmišljal, pravi, da nikoli ni obžaloval, ker se je zanjo vendarle odločil.

Asist. Aleš Grošelj ni človek, o katerem bi pogosto brali v medijih. Nerad se javno izpostavlja in še manj hvali, zato je na intervju pristal po dolgem in vztrajnem prigovarjanju. Menimo namreč, da je vredno, da ga spoznate. Njegovi pacienti so navdušeni nad njegovo strokovnostjo in v enaki meri nad njegovo človeškostjo. Pravi, da velikokrat – da pomiri samega sebe – večer po operaciji ali ob koncu tedna obišče svoje paciente na oddelku, četudi ni čas za vizito. »Ob tem se sam počutim bolj mirnega, saj me seveda zanimajo, včasih pa tudi skrbijo rezultati iz operacijske, obenem pa vidim, da obisk pacientom zelo veliko pomeni. Občutek imajo, da niso sami, da skrbimo zanje, da nam ni vseeno. Vzajemen in pristen odnos z bolniki je lepota zdravniškega poklica.«

Vaši pacienti poročajo, da se na obiskih radi pošalite, da jih razbremenite strahu, znate vliti optimizem …Vse to je za zdravljenje pomembno, kajne?

Izredno. Mislim, da je del zdravljenja tudi pogovor o strahu in stiski, ki ju doživljajo bolniki. Včasih je strah pred boleznijo še hujši kot bolezen sama. Strah pred neznanim in neskončno razmišljanje o bolezni in izidu zdravljenja bolnika pogosto spravlja v obup. Zdravnik mora prepoznati te občutke. Za bolnika včasih že odkrit pogovor pomeni razbremenitev. Sam se trudim pokazati empatijo in pozitiven odnos do zdravljenja, kar zaradi svoje narave večkrat naredim na sproščujoč način. Priznam, da kadar z bolnikom vzpostavim pristen človeški odnos in zaupanje, tudi sam neizmerno uživam.

Skromno in hvalevredno.

Mislim, da mora človek, predvsem pa zdravnik, ohraniti ponižnost. Gre za psihološki, morda celo filozofski pojem. Sam ponižnost tesno povezujem s samozavestjo in suverenostjo. Samozavesten zdravnik obvlada svoje delo, a če je hkrati tudi ponižen, zna narediti prostor drugemu. Če gledaš le sebe, ne vidiš drugega.

Malo je psihologa, filozofa v vas. Če ne bi bili zdravnik, bi bili kaj v tej smeri?

Medicina je bila vedno moja prva izbira. A me privlači tudi literatura, ki kot vsaka umetnost reflektira in nas sooča s temeljnimi bivanjskimi vprašanji. Odgovore nanje pa mora iskati vsak sam.

Otorinolaringologija. Je bila tudi v vašem otroštvu to beseda, ki ste jo uporabljali pri ugankah in spravljali v zadrego tiste, ki je niso znali izgovoriti?

Absolutno. Pa ne zato, ker bi si tako neznansko želel postati otorinolaringolog, ampak zato, ker sem v takem okolju odraščal. Tudi moj oče je namreč otorinolaringolog. Zato sem to besedo kot otrok hitro obvladal. (smeh) Po drugi strani pa ravno zaradi družinske obremenjenosti v času zaključka medicinske fakultete nisem razmišljal o specializaciji iz otorinolaringologije.

O čem pa?

Po končani medicinski fakulteti sem dve leti krožil po različnih oddelkih Univerzitetnega kliničnega centra. Nisem še vedel, kaj bom počel v nadaljevanju. Vedel sem le, da bom tam, kjer se bom znašel, verjetno zadovoljen. Po koncu kroženja pa se je pojavila želja po kirurgiji in otorinolaringologija je bila kot kirurška stroka takrat edina na voljo. Ker sem se o njej naposlušal že doma, sem bil v dvomih, a moram reči, da je bila to vendarle pravilna odločitev. Ni mi žal zanjo.

Oče je ponosen, da ste nadaljevali njegovo strokovno pot?

Verjetno. Nikoli se ni vpletal. Niti ni pritiskal, niti ni zaviral. Pustil mi je prosto pot, da sem se odločil.

Glede na to, da vas privlači kirurgija – s čim se torej danes pretežno ukvarjate?

S kirurgijo raka glave in vratu. To je zelo kompleksna kirurgija. Kirurško zdravljenje raka glave in vratu ne vpliva samo na videz, ampak tudi na funkcijo govora, dihanja in požiranja, s tem pa tudi na samopodobo in podobo bolnika v družbi. Nedvomno mi je to področje izziv. Poleg tega sem imel srečo, da lahko aktivno sodelujem v raziskovalni skupini, kjer se intenzivno ukvarjamo z elektrokemoterapijo. To je novejše zdravljenje raka s kombinacijo električnih pulzov in kemoterapije, pri katerem Slovenija prednjači tudi v evropskem pogledu.

ORL klinika v Ljubljani je ena največjih tovrstnih klinik v Evropi. Je to gonilo napredka?

Tudi. Delo vsak dan poteka v štirih operacijskih dvoranah in enajstih ambulantah. Hkrati imamo srečo, da je bila pred kratkim prenovljena, tako da smo tehnično zelo dobro opremljeni. To nam omogoča, da smo v koraku s strokovnimi trendi z ostalimi klinikami po Evropi. Ni pa seveda vse čisto optimalno.

Kaj bi lahko bilo boljše?

Ena od težav je, da je naša klinika sekundarna in terciarna ustanova hkrati. To pomeni, da pokriva osnovno specialistično patologijo, hkrati pa tudi najbolj kompleksne primere. Vsakodnevna rutina nas omejuje in ne dopušča dovolj prostora za še večji raziskovalni in strokovni napredek. Sicer je klinika strokovno čisto v evropskem merilu, vendar kot rečeno, imamo še rezerve.

Statistike kažejo, da so bolezni področja ORL eden najpogostejših razlogov za obisk bolnika pri družinskem zdravniku. Imate danes na ta račun kaj več pacientov?

Seveda. Toda ne zato, ker bi bila obolevnost toliko večja, ampak zaradi drugih vzrokov. Po eni strani internetna znanost in enostaven dostop do različnih, tudi napačnih informacij iz ljudi s težavami ustvarijo bolnike, ki želijo takojšnjo obravnavo. Do tega so sicer upravičeni, vendar jim obstoječ zdravstveni sistem tega ne more zagotoviti. Po drugi strani se je z zmanjšanjem ugleda slovenskega zdravstva zmanjšalo tudi zaupanje vanj. To je pripeljalo do defenzivne medicine in s tem povečanega števila napotitev in obravnav. Pred našimi vrati se tako znajde marsikdo tak, ki ne potrebuje specialistične obravnave.

Ste nejevoljni, ko ljudje polnijo čakalnice po nepotrebnem?

Seveda, saj se zaradi nepotrebnih obiskov povečuje tudi čakalna doba. Bolniki, ki bi zares potrebovali zdravljenje, ga lahko dobijo prepozno. Toda ljudje niso krivi. K zdravniku prihajajo po pomoč in prav je, da to pomoč tudi dobijo. Problem je sistem in kadrovsko podhranjen primarni nivo slovenskega zdravstva. Družinski zdravniki so močno obremenjeni z ogromnim številom bolnikov in se nimajo časa ali ne znajo poglabljati v vsako od težav. Mnogokrat je lažje napisati napotnico. Bolnik s takim sistemom nima kaj dosti zveze.

Kaj med diagnozami prednjači pri vas?

V ambulantnem delu se diagnoze spreminjajo z letnimi časi. Zdaj poleti je precej vnetij zunanjega sluhovoda, tako imenovanih plavalnih ušes. To je relativno banalna bolezen, ki jo večinoma enostavno pozdravimo, vendar pa je zaradi spremljajočih bolečin za bolnika kar precej obremenjujoča. V spomladanskem času je več nosne patologije zaradi alergijskih rinitisov, pozimi in jeseni pa prednjačijo bolečine v žrelu, ki so posledica bivanjskega okolja in sočasnih prehladov. Kot vodilna slovenska ustanova pa vsakodnevno operiramo bolnike z rakom glave in vratu ter bolnike, ki potrebujejo zahtevnejše kirurško zdravljenje bolezni v nosu in ušesih.

Bolečine v žrelu, zlasti tiste dolgotrajne, niso vedno nedolžne. Kateri so še tisti simptomi, ki jih bolnik ne bi smel spregledati, saj lahko kažejo na resno onkološko bolezen?

Gotovo so to bolečine v žrelu, ki trajajo dalj časa in se širijo v uho, pa hripavost, ki vztraja, težave z dihanjem, krvavitve, nepojasnjena oteklina oziroma bezgavka, ki ni v povezavi s prehladnim obolenjem, so tisti znaki, ki kažejo na resnejšo bolezen. Pri bolnikih z rakom glave in vratu so ponavadi pridružene tudi razvade. Glavna dejavnika tveganja za razvoj raka v področju glave in vratu sta kajenje in alkohol. Poleg tega lahko nastane tudi v povezavi z virusi HPV. Gre torej za davek preteklega življenja.

Je ljudem težko slišati, da so si z nezdravo razvado »pridelali« tako hudo bolezen?

Ni prav in tudi ni naloga zdravnika, da moralizira. Znova: človek je prišel po pomoč in to pomoč mu je treba ponuditi. Zavest o vzrokih bolezni pa je tako ali tako največkrat že prisotna v posamezniku in ni treba dodajati soli na rano.

Kateri pa so splošni nasveti za ohranjanje zdravja ušes, nosu in grla?

Upoštevati je treba splošne nasvete za ohranjanje zdravja. Pomembna je zadostna hidracija skozi ves dan, izogibanje kajenju in alkoholu. Sicer pa je telo ob ustreznih mikroklimatskih pogojih in ob ustreznem načinu življenja zmožno samoregeneracije.

Znana je neposredna povezava med kajenjem in slabšim sluhom. Kako konkretno cigaretni dim privede do naglušnosti?

Kajenje vpliva na vsa področja, ki jih obravnava otorinolaringologija. Glede sluha pa je tako: poleg vseh nevarnosti, ki jih kajenje povzroča na molekularni ravni, kajenje okvarja tudi mikrocirkulacijo, torej prekrvitev v ušesu, negativen je tudi vpliv na celice v slušni poti.

Povejva še o tako imenovanih biba paličicah, ki so danes na zatožni klopi, včasih pa so veljale za zlati standard pri čiščenju ušes.

Ušesno maslo je pomembno in če ga imamo, to še ne pomeni, da smo umazani. Problem biba paličic je v tem, da jih ljudje nepravilno uporabljajo. Z biba paličico ušesno maslo potisnemo pregloboko v sluhovod, kjer se maslo lahko zasuši in povzroča težave. Hkrati, ne tako redko, prihaja tudi do poškodb zunanjega sluhovoda ali celo bobniča zaradi pretirano agresivne uporabe biba paličice. Velikokrat prihaja do takšnih poškodb razmeroma po neumnem, zaradi kakšne nezgode. Predlagam torej, da samo obrišemo vidno ušesno maslo in da se biba paličicam raje odpovemo. Tako je bolj varno.

Kaj pa vaša »varna cona« – kako najraje preživite prosti čas?

V sodobnem načinu življenja se prosti čas zelo preliva s službo. Čas izven službe v dobršni meri zato posvetim raziskovalnemu delu. Kar ga ostane, pa ga poskušam čim bolj kakovostno preživeti z družino, s sinom, hčerko in ženo. Prosti čas preživljam tako, da sinu pomagam pri nalogah. (smeh) Verjamem, da je zgled, ki ga starši dajemo otrokom s svojim odnosom do poklica, tudi del vzgoje.

Si želite, da bi bil tudi kateri od vaših otrok specialist ORL?

Zanimiva misel, ampak o tem niti nisem razmišljal. Mislim, da je prav, da se znajdeta tam, kamor ju bodo zapeljali življenje in lastne ambicije. Mene starši niso silili in tudi jaz glede tega ne želim vplivati ne na sina in ne na hčer.

Ste z mislimi že kaj pri dopustu?

Kar precej. Letos bom moral dobršen del letnega dopusta nameniti zmanjšanju zaostanka v raziskovalnem delu, ki ga skozi leto nisem uspel opraviti. Kar bo ostalo, bomo šli pa v hribe nekam v Sloveniji. Nismo namreč navdušeni nad ležanjem na plaži.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
 
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112