O bakterijskih zvijačah in levjem rjovenju

jul 12

Prof. dr. Alojz Ihan. Vedno miren, po drobcenem premisleku z odgovorom na vsako vprašanje. Z odgovorom, ki vsebuje izjemno znanje – pa tudi širino, ki sega prek prostora, v katerem živimo, in se dotika vesoljnih neskončnosti. Zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in imunologije, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, vodja Laboratorija za celično imunologijo Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo MF v Ljubljani.

alojz ihan 1Ko je bil še gimnazijec, ga je izrazito zanimalo naravoslovje, medicina pa se mu je zdela njegova bolj usmerjena in zahtevna oblika. Pomišljal je še o humanistiki, pa se mu je zdel ta študij takrat premalo intenziven, da bi od njega dobil, kar bi ga zadovoljilo. Ali kot je sam povedal: »Se mi zdi, da moraš v vsako stvar veliko vložiti, da lahko potem kaj dobiš nazaj. Treba je iti v sistem, kjer se precej dela, da potem od tega kaj imaš. Zato medicina.«

Kako je bilo s specializacijo, je šlo za naključje?

Že v tretjem letniku medicine sem vedel, da me zanima raziskovanje. Med inštituti pa se mi je zdelo pametno izbrati takega, kjer so aparature stalno v pogonu, kjer hodniki in laboratoriji nikoli niso prazni, kjer je tempo in ne eterična praznina. V tem smislu me je navdušil inštitut za mikrobiologijo, ki je kombinacija znanosti in industrijskega podjetja, ki mora vsakodnevno proizvajati tisoče rezultatov preiskav za svoje odjemalce – bolnišnice, ambulante. O imunologiji je bilo takrat malo znanega, bilo je tudi manj raziskav, zato me je pritegnila. Nasploh je ideja, da lahko človek z lastno vojsko premaga mikrobe, kar privlačna in celo dramatična.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili tako, kot ste se?

Imam malo poseben značaj in mi je obžalovanje ali pa glorifikacija preteklih dogodkov in odločitev povsem tuja. Živiš vedno od zdaj za naprej, s tistim, kar ti je dala preteklost. Deloma je to verjetno prirojeno, deloma pa pridobljeno iz športa; bil sem zelo zagnan rokometaš in sem se naučil, da se končane tekme ne da več spremeniti in je vse, kar človek stori ali ne stori, njegova popotnica za naprej, v dobrem in slabem.

V letih 1991 in 1992 ste delali na nacionalnem inštitutu za raziskavo raka v Genovi. Dobra izkušnja?

Odlična. Šlo je za enega najboljših evropskih imunoloških inštitutov, pravzaprav podružnico harvardskega inštituta za raziskovanje raka Dana-Farber, ki so ga ZDA v okviru Marshallovega načrta zgradile od temeljev in vanj namestile vrhunske italijanske raziskovalce, izšolane v ZDA. To je pomenilo vrhunske projekte, nenehno komunikacijo z najboljšimi raziskovalci, tudi nobelovci, kot je na primer Rolf Zinkernagel, so bili na inštitutu stalni gostje.

S čim se pravzaprav ukvarjate kot imunolog?

Največ z diagnostiko in spremljanjem otrok s prirojenimi motnjami imunskega sistema. Pri otrocih, ki nenormalno zbolevajo za okužbami, iščemo genetske vzroke za okvaro imunosti, pri čemer je treba imunski sistem otroka šele spoznati, saj gre za novega človeka, za katerega še ne vemo, kako se odziva na okužbe. Sploh to velja za dojenčke, ker do približno pol leta starosti dojenčka pred okužbami še ščitijo ostanki materinih protiteles, ki jih je otrok pred rojstvom dobival od matere neposredno v kri. Tudi dojenje je z materinimi protitelesi zaščita pred okužbami, zato se otroci s prirojenimi okvarami imunskega sistema »pokažejo« ponavadi šele proti koncu prvega leta starosti ali še pozneje. Gre predvsem za nenavadno vztrajne in hude oblike okužb, od nenehnih vnetij srednjega ušesa, angin in drisk do pljučnic, meningitisov in okužb krvi. Tudi burna ponavljajoča se vnetja z izpuščaji in driskami, ki spominjajo na preobčutljivostne ali revmatološke težave, so opozorilo, da je treba diagnostično iskati v smeri prirojenih imunskih okvar, ki jih je več kot sto različnih. Naglo iskanje diagnoze je pomembno, ker otroka z dedno okvaro imunosti ponavljajoče se okužbe zelo prizadenejo, posledice so lahko trajne. V preteklosti so taki otroci praviloma zgodaj umrli, danes pa je vsaj večji del teh otrok mogoče učinkovito zdraviti. Pri otrocih s pomanjkanjem protiteles je ta mogoče nadomeščati z rednimi injekcijami protiteles od krvodajalcev. Pri hujših oblikah genskih okvar imunskega sistema, kjer je jasno, da otroci ne bi preživeli do odraslosti, obstaja možnost transplantacije kostnega mozga, v določenih primerih pa je mogoča tudi genska terapija – otroka se okuži z virusom, ki okuži otrokove imunske celice in jim ob tem prinese tudi normalen človeški gen.

Za kaj sploh gre pri imunskem sistemu?

Imunski sistem je preplet imunskih celic in imunskih organov (bezgavke, vranica, priželjc), ki nas učinkovito brani pred mikrobi, ki poskušajo prek kože in sluznic vdreti v naše telo. Imunost pri človeku delimo na prirojeno in pridobljeno. Prirojena imunost so tisti deli imunosti, ki se enako odzivajo ne glede na to, ali smo se z določeno okužbo srečali prvič, drugič, tretjič … Njegove učinke prepoznamo predvsem kot vnetja, vročine, bolečine v sklepih, slabo počutje. Imunost, ki se razvije šele po prvem prebolevanju določene nalezljive bolezni, pa definiramo kot pridobljeno. Pridobljen imunski odziv ob prvi okužbi ni posebno pomemben, je pa zelo pomemben pri naslednjih okužbah z istim povzročiteljem. Odgovoren je za nastanek protiteles, ki v tem primeru preprečijo bolezen ob naslednjih okužbah z enakim povzročiteljem.

Ko se okužimo, se takoj aktivirajo bele krvne celice, ki jih imenujemo nevtrofilci in jih je največ v krvi. Njihovo aktivacijo čutimo kot vročino, slabo počutje, bolečine v sklepih … Gre za odziv prirojene imunosti brez protiteles. Prirojena imunost je manj natančna kot pridobljena in nam povzroča kar nekaj težav. Lahko se zgodi, da v enaki meri kot škodi mikrobu, škodi tudi našemu telesu. Drugi del imunskih odzivov pa se začne oblikovati šele ob stiku belih krvnih celic limfocitov z mikrobnimi napadalci. To traja od okoli deset dni do nekaj tednov, zato te odzive imenujemo pridobljena imunost. Pomembni lastnosti pridobljene imunosti sta izjemna natančnost in učinkovitost napadanja tujih mikrobov, saj protitelesa napadajo točno določene molekule tujega mikroba.

Se lahko zgodi, da se imunski sistem »zmoti« in pride do napake ter prepozna kot nevarne molekule tiste, ki niso nevarne?

Seveda, tak napad na samega sebe imenujemo avtoimunske bolezni, najbolj razširjene so avtoimunska bolezen ščitnice, revmatoidni artritis, sistemska lupusna bolezen, multipla skleroza, avtoimunski diabetes, celiakija, chronova bolezen, avtoimunske bolezni ledvic, psoriaza. Tiste resnejše, ki jih dovolj jasno diagnosticiramo in tudi zdravimo kot avtoimunske bolezni, prizadenejo okoli pet odstotkov ljudi, primer so multipla skleroza, sistemski lupus, revmatoidni artritis, celiakija. Še več pa je bolezni, pri katerih se o avtoimunskem vzroku sicer sklepa, za zdaj pa ta še ni jasno potrjen – kronična vnetja mehurja, endometrioza, sarkoidoza, shizofrenija.

Kaj povzroči napake, okvare v imunskem sistemu?

Resne okvare imunskega sistema so največkrat določene z našo genetiko, torej prirojene. Na morebitno oslabelost sistema pa vplivajo zunanji dejavniki, okužbe, zdravila, prehrana, različne bolezni ter tudi naša zdravstvena in fizična kondicija.

Kako sicer krepiti imunski sistem?

Za uspešno prebolevanje okužb moramo najprej biti v dobri fizični kondiciji, ki pomeni dovolj veliko rezervo srčne, pljučne in žilne zmogljivosti; ko smo zdravi, jo potrebujemo denimo za tek, ko smo bolni, pa za uspešno spopadanje z vročino. Za celotedenski napor, kot je denimo gripa, je potrebna tudi presnovna rezerva – dobro delujoča jetra z zalogo vitaminov in zlasti zaloga beljakovin, ki so potrebne za proizvodnjo zaščitnih protiteles proti virusu. Beljakovine so med boleznijo najlažje dostopne iz dovolj okrepljenih mišic, ki med prebolevanjem bolezni zaradi mirovanja kar same oddajajo beljakovine. Na prehrano v času bolezni namreč težje računamo, ker ob vnetju naravno ostanemo brez apetita. Tretja zaloga za bolezen pa je dobro pripravljen in odziven imunski sistem – kar pomeni, da ne sme biti poškodovan in izčrpan od nenehnih vnetij, okužb ali stresov v preteklosti. Izčrpani ljudje, zlasti kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zdravstvene rezerve oziroma zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in se bolezen vleče. Tudi nosečnice imajo zaradi zaščite ploda, ki je objektivno tujek, naravno zavrt imunski sistem, zato so bolj občutljive za okužbe. Dobra imunska kondicija za pripravo na morebitno bolezen pomeni, da imunski sistem pred začetkom bolezni ni vzdražen in izčrpan zaradi predhodnih okužb ali drugih vnetij. Če smo torej zdravi, se nam ni treba ukvarjati s tem, kaj nam bo bolezen prinesla. Ko bomo zboleli, če bomo, bomo pač teden dni počivali, ob vročini nad 38 stopinj jedli aspirine in pili topel čaj.

So pa nekatere bolj ranljive skupine ljudi, ki potrebujejo posebno skrb za imunsko odpornost, zlasti starostniki, kronični in sladkorni bolniki. Te skupine imajo pogosto težave z uživanjem, prebavljanjem ali presnavljanjem dovolj pestre hrane in občasno, zlasti ob pojavu okužb, potrebujejo prehranske dodatke. Pogosto starostniki pomanjkljivo uživajo železo, kalcij, cink, magnezij, riboflavin, vitamine A, D, B6 in B12. Za diabetike je značilna nižja koncentracija vitamina C (celo za 30 odstotkov), vitamina E in glutationske reduktaze v plazmi. Dodajanje antioksidantov vitamina C in E pri diabetikih upočasni nastanek z aterosklerozo povezanih žilnih okvar. Presnova diabetikov je povezana s povečano potrebo po vitaminih B in s povečanim ledvičnim izgubljanjem, zato je primerno nadomeščanje vitaminov folne kisline, B6, B12 in minerala cinka. Ameriško združenje za diabetes (ADA) priporoča tudi nadomeščanje magnezija ob dokazani hipomagneziemiji. Sicer pa je najbolje, da ljudje, ki imajo težave s pogostimi okužbami, v času, ko so razmeroma zdravi, pri sebi premislijo in tudi eksperimentirajo, kaj še storiti glede načina življenja – glede izpostavljanja okužbam, spanja, stresa, delovne aktivnosti, sprostitve –, da se začarani krog okužb prekine. Sem sodi tudi samozdravljenje s preparati, ki so se izkazali za učinkovite, od rastlinskih imunostimulansov prek glivičnih in bakterijskih pripravkov do probiotikov.

Kaj je tisto, kar v največji meri vpliva na padec odpornosti?

Stres je med najmočnejšimi zaviralci imunskega sistema, zlasti kronični stres deluje na imunost podobno zaviralno in škodljivo kot kronična vnetja. A medtem ko je obvladovanje kroničnih vnetnih bolezni razmeroma težavno, je za obvladovanje stresnega stanja na voljo veliko načinov, ki jih vsak posameznik lahko učinkovito uporablja; med temi je zlasti primerna fizična dejavnost. Stresno stanje je namreč škodljivo, ker enostransko obremeni delovanje simpatičnega živčevja in s tem okvari normalne procese vegetativne aktivacije (simpatikotonus) in regeneracije (parasimpatikotonus) v organizmu. Telesni napor pa sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije – zato se primerno odmerjen telesni napor priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne v fazo regeneracije (parasimpatikotonusa) in sproščenosti. Seveda pa imamo svoje meje, ki jih določa naša zmogljivost. Uporaba telesnega napora prek mej zmogljivosti namesto sproščanja prinese le dodaten stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma. Seveda lahko sproščenost dosegamo tudi na druge, bolj lenobne načine (meditacija, masaža …), vendar pri velikih stresnih obremenitvah najbolj zaleže evolucijsko najstarejši in najmočnejši obrazec aktivacije in sproščanja – primerna telesna dejavnost. V vsakem primeru je ključno, da svojemu telesu omogočimo dovolj sproščenosti in energije. Če slabo skrbimo za svoje fizično in psihično počutje, v nas rastejo napetosti in tesnobe, kar nam enostransko obremenjuje živčni in hormonski sistem. Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, na ta način začne delovati slabše. Zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo.

Vedno bolj zapleteni so odgovori na preprosto vprašanje – ali se cepiti ali ne?

Cepljenja priporočam, saj z njimi pred nastopom prave bolezni izučimo imunski sistem, da je pripravljen, ko pride resnična okužba. Ko se prvič srečamo z določeno okužbo, imunski odziv še ni organiziran, zato se okužba širi po telesu. Imunski sistem namreč potrebuje za organizacijo imunskega odziva 10–20 dni. V tem času se imunske celice razmnožijo in izdelajo dovolj protiteles, da lahko premagamo okužbo. Če so mikrobi zelo agresivni ali izločajo hude strupe, lahko že v tem času nepopravljivo uničijo tkiva in organe in bitka se konča, še preden se je sploh organizirala imunska obramba. Usodni »mrtvi čas«, ki ga imunski sistem ob prvi okužbi potrebuje, da se organizira, je mogoče pridobiti s cepljenjem. Cepivo je pripravek iz mrtvih mikrobov, ki ne morejo povzročiti okužbe, jih pa imunski sistem vseeno »opazi « kot tujke in organizira obrambo. Zato je čez kakšen teden pripravljen za takojšen boj s pravim strupom ali živimi virusi, če bi prišli v telo. In pripravljen ostane še leta in desetletja.

Se strokovna mnenja glede cepljenja razhajajo?

Zelo enotna so; za vse bolezni, proti katerim imamo registrirana cepiva, se splača cepiti predvsem zato, ker si cepljen človek na ta način prihrani bolezen in njene posledice.

Se vi cepite proti gripi?

Vsako leto.

Kar precejšen odstotek slovenskih zdravnikov se ne cepi …

V Evropi je to velika težava, zdravniki sicer verjamejo, da se je dobro cepiti, vendar z izjemo infektoloških oddelkov tega ne jemljejo dovolj resno. V ZDA pa se cepijo praktično vsi, ker jim vodstva klinik brez tega sploh ne pustijo delati s pacienti, kar je edino prav in etično.

Bili ste urednik revij Problemi, Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke Aleph, prejeli ste Jenkovo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada. Od kod ljubezen do literature, pisanja, izražanja sebe s pesmimi, eseji? Je to vaš skrivni vrt, v katerega se skrijete in v katerem lahko neurejenost življenja uredite po svoje?

Nimam se navade pretirano enačiti z družbenimi vlogami in položaji. V medicini za uspešno funkcioniranje pač potrebujem neko drugo znanje in delovanje, kot mi sicer služi za literarna iskanja, sicer pa je v življenju še marsikaj, kar ni niti medicina, niti literatura … Družina, prijatelji, komplicirani teniški udarci … povsod se je treba na svoj način znajti. So pa med medicino in literaturo tudi stične točke. V obeh primerih me veseli iskati kontraste med videzom in mehanizmom, ki tak videz ustvarja. Enako fino se mi zdi zaslutiti kakšno bakterijsko zvijačo, ki spelje imunske celice na krivo sled, ali pa na primer opisati dvojno podobo cirkuškega leva, ki z mogočnim rjovenjem prosi za droben zalogaj s krotilčeve dlani. Kot medicinec moram polno živeti znotraj medicine, kot literat pa znotraj literature. Sorodnosti so na ravni mehanizma percepcije, ki se imenuje metafora. Metafora je vhod, skozi katerega v našo psiho vstopajo umetniške, religijske in tudi znanstvene zaznave. Umetnost je zaradi svoje edinstvene svobode in človeške usmerjenosti najobčutljivejša spremljevalka in zapisovalka človeškega pojava v vsej njegovi celovitosti in dinamiki. Njena šibka točka je morda subjektivnost, s katero vsak posameznik zaznava umetniško delo. Zato umetnost ne more imeti posebno velike družbene moči, njen vpliv je sicer globalno lahko velik, a je hkrati razpršen, neusmerjen, nepredvidljiv. Pri znanosti je malo drugače, znanost tudi materialno učinkuje, ker je to pač zbirka zgolj preverljivih in zgolj materializiranih opažanj, ki jih je mogoče narediti v tem svetu. Po drugi strani pa je znanost zaradi redukcije na preverljiva dejstva zelo omejena oblika zavesti, ki ne ponuja smiselno povezane slike sveta.

Lahko rečete, da živite zdravo?

Dovolj zdravo, za zdaj še nisem bil na bolniški, telesni napori so mi v veselje in s preventivnih zdravstvenih pregledov se vračam zadovoljen.

Na katero jed pomislite, ko ste lačni oziroma kaj imate najraje na krožniku?

Poleti na zelenjavno ali sadno solato z lastnega vrta, pozimi na ajdove štruklje, v obeh primerih pa je kos angleško pečenega steaka dobrodošla dopolnitev.

Katero glasbo najraje poslušate?

Pri tem pa kljub svojemu nenostalgičnemu značaju vlačim vso svojo preteklost s seboj, torej vse, kar sem v posameznih obdobjih poslušal – od Queenov, Zeppelinov, Santane do Amy Winehouse, Marsa, Sheerana. Moj youtube je brez kakršnih koli pravil.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
 
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112