Urejena prehrana ni odpovedovanje tistemu, kar imamo radi

jan 21

Dr. Nado Rotovnik Kozjek bi lahko opisali na veliko načinov – je specialistka anesteziologije, pa tudi terapije bolečine, avtorica številnih strokovnih publikacij, predavateljica o klinični prehrani, ustanoviteljica in vodja Enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu, zdravnica slovenskih olimpijskih reprezentanc, znana triatlonka, saj aktivno tekmuje zadnjih 20 let in je doslej premagala tudi skoraj 30 ironmanov (4 kilometre plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka!) …

pogovor 55 1To in še veliko vsega, predvsem pa je točno to, kar potrebuje vsak, ki mora k zdravniku: pozitivna, optimistična, vedra, polna energije in v vsakem trenutku pripravljena pomagati. »Imam nekako prirojeno, da je pozitivno, da je kvaliteta, da je lepo, če pomagaš. V okolju, v katerem sem rasla, je bila to vedno vrlina,« se bolj opravičuje kot pojasnjuje.

- Je bila medicina prva izbira študija?

Želja je bilo kar nekaj. Zelo me je mikala recimo filozofija, ki je ostala nekakšen konjiček, saj še vedno rada berem in študiram filozofijo. Medicinsko fakulteto sem končala v času, ko služb ni bilo ravno na pretek. Saj bi ostala in delala doma, ampak ni bilo služb. Zato sem šla v Maribor, kjer sem pristala na anesteziologiji. Bila sem tehnološka zdravnica. Delala pa sem tudi v protibolečinski ambulanti.

- Čudna so pota gospodova …

Ja, čudna so.

Pa vam je bilo kdaj žal za vsa ta »čudna pota« od anesteziologinje do strokovnjakinje za klinično prehrano?

Ne, nikoli. Kje pa. Zdaj mi je medicina prišla blizu.

- Imate poleg triatlona in filozofije še kakšen konjiček?

Še preden odgovori intervjuvanka, se iz sosednjega prostora sliši glas medicinske sestre: »Njen konjiček je služba. Definitivno. Služba!«

Doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., specialistka anesteziologije z Onkološkega inštituta in podpredsednica Slovenskega združenja za klinično prehrano

Jasno, seveda. Zdaj pa prehrana. Kako se prehranjevati čim bolj prijazno do svojega telesa, na kaj je treba paziti?

Pri prehrani izhajamo iz presnovnih potreb posameznika, s hrano namreč vnašamo presnovne substrate za delovanje telesa. Poznati moramo torej vsaj v osnovi, kaj posameznik potrebuje glede na starost, spol in njegove aktivnosti. Ter seveda bolezenska stanja, če so prisotna. Ker presnova deluje ves čas, je treba zagotoviti primerno porazdelitev vnosa hrane. Za zdrave glede na fiziološke značilnosti prebavil to pomeni vsaj tri redne obroke, ki naj bodo sestavljeni iz vseh glavnih hranil. Prehrana naj bo zato mešana oziroma pestra in kakovostna, da bomo z njo vnesli tudi primerne količine mikrohranil, kot so na primer vitamini, minerali in podobno.

pogovor 55 2- Se moramo torej odpovedati nečemu, kar imamo sicer radi?

Niti približno. Le vedeti moramo, kaj je v živilih oziroma hrani, ki jo imamo radi. Na ta način prilagodimo vnos tega, kar imamo radi, in ga dopolnimo s tem, kar potrebujemo. Seveda je smiselno, da vedno upoštevamo načelo zmernosti. Pri prehranskem svetovanju skušamo prehransko strategijo vedno urediti v okviru tistega, kar ljudje radi jedo. Slednje je tudi najboljše zagotovilo, da se bodo naših nasvetov držali. Ljudem ne predpisujemo živil, ampak skušamo urediti prehranjevanje znotraj nabora živil, ki jih že tako jedo radi.

- Kaj je torej z groznimi ogljikovimi hidrati in sladkimi pijačami?

Kadar jih potrebujemo, so zdravo živilo. Tudi sol …

- Pa rdeče meso?

Rdeče meso je samo po sebi po moje bistveno manj problematično kot to, kaj s tem mesom počnemo. Ko ga pečemo, cvremo in podobno, s tem spremenimo in poslabšamo njegove lastnosti. Ne nazadnje je rdeče meso dober vir železa, ki ga je sicer s prehrano težko dobiti. Ključni problem torej ni samo živilo, problem sta njegova predelava in obdelava.

- Prej ste omenili tri obroke na dan. Kaj se torej zgodi, ko nekdo ne poje večerje?

Enakomerna porazdelitev obrokov zagotavlja tudi primerno zapolnitev telesnih zalog energije. Če na primer ne pojemo večerje, ne bomo ustrezno zapolnili naših zalog glikogena v jetrih, ker pa je glikogen v jetrih glavni vir glukoze v krvi, kadar ne jemo, bo to telo zaznalo kot stres. Dražljaj za to zaznavo je upadanje količine glukoze v krvi, kar spodbudi tvorbo stresnih hormonov in kot posledica njihovega učinka bo telo začelo proizvajati glukozo iz drugih tkiv, kot so mišice in maščobe. V začetni fazi so bolj na udaru mišice.

- Kaj pa pozna večerja?

Tudi če je večerja pozna, je bolje, kot če je ni. Je pa seveda treba prilagoditi tip živila tako, da poln trebuh ne moti spanca.

- To pomeni, da je tudi zajtrk pomemben?

Seveda, gre za pomemben del dnevne porazdelitve obrokov.

- Ali vi zajtrkujete?

Vedno.

- Zakaj oziroma kako neuravnotežena prehrana vodi v presnovni stres?

Kadar v telo s prehrano ne vnesemo vseh potrebnih hranil v potrebnih količinah, si telo pomaga z rezervnimi viri, ti so predvsem mišice in maščevje. Ti procesi so nadzorovani prek stresnega nevrohormonskega odziva, zato je neuravnotežen vnos hranil s potrebami telesa za telo stres.

- Telo torej ves čas potrebuje gorivo?

Stresno presnovo si lahko nazorno predstavljamo tako, da primerjamo na primer pomanjkanje vnosa ogljikovih hidratov s situacijo, ko nam zmanjka denarja. Takrat moramo v banko in zato plačujemo kredit. Ogljikovi hidrati namreč telesu predstavljajo vir energije za številne celice, ki so odvisne od glukoze. Kadar začne krvni sladkor v krvi padati, se prek stresnih mehanizmov sproži proces tvorbe glukoze, imenujemo ga glukoneogeneza. Glukoza v prvi fazi nastaja predvsem iz aminokislin, zato se razgrajujejo funkcionalna tkiva, predvsem mišice. Telo si začne pomagati tudi tako, da tvori ketone in poveča razgradnjo maščob. Vendar vedno plačujemo obresti s tem, da se v večji ali manjši meri razgrajujejo funkcionalna tkiva! Še zlasti bolniki, pri katerih sta otežena nastajanje ketonov in izkoriščanje telesnih maščob.

pogovor 55 3- Če tega goriva ni dovolj, govorimo o podhranjenosti. Vi pravite, da je v Sloveniji precej podhranjenih.

Ponavadi podhranjenost povezujemo z lakoto, vendar ne gre vedno za to, da nekdo ne poje dovolj, ampak da ne zaužije dovolj določenih snovi.

-Torej se lahko zgodi, da je nekdo predebel, ampak obenem podhranjen?

Seveda. Motnje prehranskega stanja vključujejo vse oblike neuravnoteženega vnosa hranil, tako lahko tudi debel bolnik zaužije na primer premalo beljakovin ali določenih mikrohranil.

- Kaj pa, če jih preveč?

Vsaka stvar v pretiranih količinah škodi, tudi še tako zdrava hrana. V življenju se zmernost pri hrani zelo splača. Ampak drugo je, če se zelo intenzivno ukvarjamo s športom.

- V enem od intervjujev ste omenjali celo kokakolo?

Ja, če se zelo intenzivno ukvarjamo s športom, si lahko privoščimo tudi nezmernost, privoščimo si lahko tudi kokakolo, ki si je sicer ne bi smeli. Glejte, prehrana, v kateri prevladujejo živila z nizkim glikemičnim indeksom, ima smisel v vsakdanjem življenju, če se ne ukvarjaš z naporom, pri katerem bi hitro potreboval sladkor. Takrat je to neke vrste zdrava prehrana. Če pa gre za športnika, ki gre recimo na trening plavanja, potem naj tik pred tem poje nekaj z visokim glikemičnim indeksom. Če bo jedel recimo otrobe, se pravi hrano z nizkim glikemičnim indeksom, bo do energije prišel šele, ko se bo vrnil s treninga.

- Ni formul, ki bi veljale za vse, vsak je svet zase.

Hrana je del našega življenjskega stila; jemo zato, da se gibamo, premaknemo, mislimo, delamo. A pri nas prihaja tudi na tem področju ponavadi do tega, da se skuša reševati probleme kozmetično. In že v osnovi je to napaka, ker enostavno ne morejo vsi živeti zdravo po enotnem receptu. Pomembno je, kaj počne posameznik. Če se vrnem k plavalcu ne bi rekla, da je prehranski greh, če gre po treningu na pivo in pico, saj je vse to pred tem v bazenu pokuril. Je pa seveda piti pivo in jesti pico zvečer na kavču pred televizorjem nekaj povsem drugega.

- Prav v tem času se začenjajo osebni boji za uresničitev prednovoletnih obljub in veliko jih zadeva prehrano. Kaj menite o raznih shujševalnih kurah?

Če želimo znižati maščobno maso, se predvsem več gibajmo in manj jejmo. To velja za večino, ki nima preveč izraženega gena za debelost. Nobenega čudežnega pripravka ni. Zelo preprosto. Veste, debelosti ne bomo rešili z dieto, ampak je treba predvsem ugotoviti vzrok. Na splošno velja, da so diete orodje tistih, ki nimajo znanja, kako narediti prehransko obravnavo, oceniti posameznikovo prehransko stanje ter mu prilagoditi vnos energije in posameznih hranil glede na njegovo prehransko oziroma zdravstveno stanje ter druge individualne značilnosti, na primer intenzivno telesno vadbo. Diete v tem smislu, da se izloča ali favorizira posamezno živilo oziroma hrano, so danes na smetišču zgodovine.

- Na prehrano se danes ‚spozna‘ že skorajda vsak …

Prehranski učinki na zdrave zahtevajo poznavanje delovanje telesa, gre torej za področje medicine. Ker pa ima hrana še številne druge konotacije v življenju posameznika, zlasti psihološke, je to verjetno poleg neusmiljenega kapitalističnega trga vir te zlorabe prehrane za dobiček in reševanje psiholoških stisk.

- V vaši ambulanti vsakemu pacientu izmerite sestavo telesa – katere ključne podatke dobite in kako jih uporabite?

V klinični praksi merimo sestavo telesa z različnimi metodami, na našem oddelku uporabljamo metodo bioimpedance. Ta metoda meri razlike v električni prevodnosti različnih predelov telesa in na osnovi vgrajene enačbe izračuna sestavo telesa. Prednost te pred drugimi metodami je njena enostavnost izvedbe, hitrost, neinvazivnost, razmeroma nizka cena, varnost, ponovljivost in izvedljivost tudi pri nepokretnih bolnikih, saj je ta naprava za merjenje sestave telesa prenosna. Z metodo bioimpedance lahko ocenimo spremembe v prehranskem stanju in sestavi telesa, še preden so te izmerljive s tradicionalnimi metodami, to je z antropometričnimi in laboratorijskimi meritvami. Treba je poudariti, da gre za dobro metodo, vendar je za njeno izvedbo in interpretacijo meritev treba upoštevati strokovna izhodišča in zelo dobro poznavati klinično prehrano.

- Kaj pomeni klinična prehrana?

Klinična prehrana predstavlja medicinsko stroko, ki se ukvarja s preventivo, diagnostiko in obravnavo prehranskih in presnovnih stanj. To pomeni, da pri prehranskih ukrepih, ki so usmerjeni k posamezniku, upoštevamo njegovo zdravstveno stanje in presnovne potrebe. Zavedati se moramo, da ima vsak prehranski ukrep kratkoročen in dolgoročen vpliv na zdravje, zato se pozna na zdravju, torej »klinično«, če prehrana posameznika ni prilagojena temu, kar potrebuje.

- Če sem prav razumel, danes znamo postaviti presnovno diagnozo, vendar to ni dovolj. Kaj je torej naslednji korak, ki bi ga morali narediti?

Načrtovanje posamezniku prilagojene prehranske strategije, na pa da vsem predpisujemo neko zdravo hrano oziroma dieto. To lahko, tega ne … to je skregano že z zdravo pametjo.

- Podhranjenost. Kdo so najbolj ogroženi?

Ogroženih je nekaj kategorij – najprej so tu kronični bolniki. Ko zbolimo, se spremeni presnova, predvsem potreba po večjem vnosu beljakovin. Ambulanto imamo na onkološkem inštitutu in znanje, ki se je razvilo pri zdravljenju rakavih bolnikov, je zelo jasno pokazalo, da je odziv na zdravljenje, če bolnika medtem ustrezno presnovno podpremo, boljši. Bolnikovo življenje je kakovostnejše, z več možnostmi za preživetje. Potem so tu starostniki. Po 60. letu se recimo izgublja občutek za žejo. Približno takrat se začnejo kazati posledice tega, kaj je nekdo jedel šestdeset let. Sicer so starostniki izjemno podhranjena populacija. Niso presuhi, premajhen pa je vnos beljakovin, saj se pri njih potrebe po beljakovinah zelo povečajo. Zato je ena hujših napak, da predebelega starostnika z zelo malo mišične mase spodbujamo k hujšanju. Tako bo izgubil še tisto malo mišične mase, ki mu je je ostalo. In potem bo res obležal. In ogroženi so seveda otroci.

- Bi se zato moral sistem prehranske podpore po vašem mnenju uresničevati že na ravni primarnega zdravstva?

Zagotovo. Ustrezna prehrana je poleg gibanja ključ do posameznikovega zdravja. Veliko prehranskih problemov, ki jih vidimo, se rodi doma in družinski zdravnik je tisti, ki lahko prvi zazna posameznikove prehranske probleme, ki načenjajo njegovo zdravje. Še več, pri vodenju kroničnih bolnikov doma predstavlja primerno prilagojena prehrana paralelno pot zdravljenja. Tako lahko kronične bolezni zdravimo učinkoviteje in jih laže obvladujemo.

- Na kaj pomislite, ko ste lačni, na katero jed?

Različno, odvisno od tega, zaradi česar sem lačna … Kadar sem lačna, ker ne pridem do hrane, bi pojedla kar koli, kadar pa sem lačna (ali žejna) zaradi telesne aktivnosti, pa ponavadi pomislim na kaj sladkega ali slanega.

- Kaj vam je zelo všeč in bi lahko jedli domala vsak dan?

Včasih sem imela priljubljene jedi, kot so žganci ali solata. Danes pa nisem nič več izbirčna. Vesela sem že, če se lahko mirno usedem k obroku. Ki pa mora biti kakovosten. Hitre, industrijske hrane ne maram.

 

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112