Žalostne zgodbe – ne, nikoli se ne navadiš

nov 07

Ko je bila izr. prof. Janja Ocvirk, dr. med., specialistka internistične onkologije, še v osnovni šoli, je vedno rekla, da bo zdravnica, da bo potem lahko zdravila starše, ko bodo stari. V srednji šoli jo je še najbolj zanimala biokemija, molekularna raven, vendar možnosti za študij tega v Sloveniji tedaj ni bilo in ostala ji je medicina. »Vsekakor me je vedno zanimalo naravoslovje,« je poudarila.

pogovor 64 1 Janja OcvirkKako je bilo s specializacijo?

Specializacija? Želela sem nekaj, kar je povezano z interno medicino. Prepričana sem bila, da bo šel razvoj hitro naprej predvsem na področju onkologije, saj napredovalega raka še niso zelo uspešno zdravili, ves svet pa se je ukvarjal s to boleznijo, ki se je vedno bolj širila.

Se je od časa, ko ste diplomirali, do danes veliko spremenilo?

Ja, takrat je bila samo kemoterapija. No, potem je prišlo tarčno zdravljenje, nato imunoterapija … Res, največji korak je bil v okviru medicine narejen prav v onkologiji.

Še vedno pa ni pravega napredka pri zdravljenju raka trebušne slinavke …

Ne. Črta na grafikonu, krivulja, ki pri vseh drugih rakih kaže dejstvo, da se vsako leto izboljšuje razmerje med odkritimi in ozdravljenimi raki, je pri raku trebušne slinavke še vedno nespremenjena. Med 80 in 90 odstotki vseh na novo odkritih obolelih ima po odkritju raka pred seboj le še pol leta do enega leta življenja. Rak na trebušni slinavki je zelo neprijeten, hud rak.

Zdravil ni?

So, vendar ne ponujajo ozdravitve, torej nobenega zelo uspešnega. Statistika se zato kljub napredku znanosti in medicine ni prav nič spremenila. Bolezen je težko prepoznavna, diagnoza praviloma postavljena prepozno, stopnja umrljivosti zaradi tega raka pa je izjemno visoka.

Pravzaprav je to zahrbten, hinavski rak?

Ja, lahko bi tako rekli. Ni telo učinkovitih zdravil, to je problem, druga težava pa je prepoznavnost. Veste, znaki so zelo nespecifični in raznoliki, predvsem pa takšni, da človek ne pomisli najprej na raka na trebušni slinavki. Vsekakor drži tudi dejstvo, da premalo govorimo o tem raku, zato pri teh raznolikih znakih nikakor nimamo v mislih tudi te možnosti. Ko pa ugotovimo, da gre za raka trebušne slinavke, je ponavadi že prepozno.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da je le 10–20 odstotkov takšnih bolnikov, pri katerih je sploh možna operacija. Le pri vsakem desetem ali vsakem petem lahko pomagamo z operacijo, pri drugih je, žal, prepozno. Morda se bo to slišalo nenavadno, vendar če zraste rak trebušne slinavke centralno na vodu, potem ima bolnik pravzaprav srečo. Zaradi tega namreč postane rumen in raka lahko odkrijemo še pravočasno.

Kako bi lahko pravočasno odkrili raka na trebušni slinavki? So možni kakšni preventivni pregledi?

Preventivni pregledi? Ne, ni nečesa, da bi lahko presejali. Lahko rečem le, da velja tudi tu zelo splošno dejstvo, da je pomemben način življenja – torej zdrava prehrana, brez razvad, kot sta kajenje in alkohol, skrb za fizično kondicijo …

Kdo je najbolj ogrožen?

Kadilci po 50. letu starosti; med dejavniki, ki povečujejo tveganje za nastanek bolezni, so tudi kronično vnetje trebušne slinavke, debelost, sladkorna bolezen, nastala po srečanju z abrahamom, pa tudi nekatere dedno pogojene bolezni, med drugim cistična fibroza, rak dojk, rak debelega črevesja in nekatere predrakave spremembe (mucinozne ciste ter intraduktalna papilarna mucinozna neoplazija).

 

Ampak …

Ja, ampak. Vem. Zelo splošno, nekaj, kar velja vedno za vsa področja.

Kateri pa so na primer znaki, na katere je treba biti pozoren?

Zelo različni so, kot rečeno, zato tudi težko takoj pomislimo na raka trebušne slinavke. Recimo hujšanje, pa slabosti, včasih je to bolečina, ki izžareva zadaj v hrbet, če se rak razvija v smeri proti hrbtenici, oziroma krči v trebuhu, če se rak razvija v trebušno votlino. Lahko je bolj temen urin, lahko marsikaj, vendar le redko gredo zaradi tega ljudje k zdravniku, še bolj redko pa pomislijo na raka na trebušni slinavki. Pa je takrat ponavadi že prepozno.

Torej je zdaj zelo pomembno vedenje o bolezni, ozaveščanje?

Vsekakor. 21. november je dan, ko pozornost namenjamo tej bolezni. Da bolje seznanimo ljudi, pa tudi zdravnike. Da več govorimo in se pogovarjamo o tej bolezni. Ta dan raka trebušne slinavke, tretji četrtek v novembru, lahko mu rečemo kampanja, je zdaj že četrto leto zapored in močno upam, da bo pripomogel k izboljšanju stanja na tem področju.

Tako kot je na primer dokaj uspešna kampanja glede melanoma, ko se več govori o tej vrsti raka in so ljudje bolj previdni, preventivni, pazijo na pojav kožnega raka?

Več ko se bo o raku trebušne slinavke govorilo, bolj ozaveščeni bodo ljudje in prej bodo šli do zdravnika. Veste, še ena velika zagata je pri tem – pri melanomu je veliko ozdravljenih bolnikov, ki lahko govorijo o tem, se združujejo v interesne skupine in društva ter druge ozaveščajo s svojimi zgodbami. Pri raku trebušne slinavke pa večina bolnikov živi le od pol leta do enega leta.

Koliko obolelih za rakom trebušne slinavke odkrijete vsako leto?

Na leto v Sloveniji na novo odkrijemo približno 400 rakov trebušne slinavke. Številka je dokaj stabilna, število obolelih ne narašča, kot je to pojav pri drugih rakih.

pogovor 64 2 Janja OcvirkJe to rak starejših ljudi?

Definirati bi morali bolj natančno, kaj je starejša populacija. Ne, ni to rak starejše populacije, če pojem starejša generacija zajema populacijo, ki ni več delavno aktivna, kar pomeni, da gre za starejše od 65 let. Obolevajo v različnih starostnih obdobjih, je pa res, da je po 40. letu več obolelih in se to s starostjo dviguje.

Kaj pa dednost?

Dednost je tudi prisotna, vendar kolikor vemo, v zelo majhnem obsegu, zgolj nekaj odstotkov.

Zdaj pa k zdravljenju.

Ja, kot rečeno, 10–20 odstotkov je bolnikov z omejeno boleznijo, kar se da pozdraviti operativno z odstranitvijo tumorja, čemur dodamo še pol leta zdravljenja s kemoterapijo, saj se tako za deset odstotkov izboljša preživetje.

Kaj pa drugi, preostalih 80 odstotkov?

Tiste, pri katerih operacija ni več možna, obravnavamo paliativno. Prav tako gredo na kemoterapijo, ki jih ne pozdravi, ampak podaljša preživetje in olajša bolečine. Predvsem gre za kakovost življenja, s tem, da morajo biti bolniki deležni dodatne podpore. Zelo pomembna je prehranska podpora, tudi s prehranskimi dopolnili.

So kakšne novosti pri zdravljenju?

V zadnjih letih se je sistemsko zdravljenje spremenilo. Uporablja se namreč kombinacijo več citostatikov; kemoterapije so prej malo izboljšale preživetje, šlo je za od tri do šest mesecev, zdaj pa govorimo o enem letu oziroma letu in pol z nalaganjem linij zdravljenja v čisto zadnjem obdobju. V zadnjem letu prihaja tarčna terapija, ki je namenjena le majhni skupini bolnikov, ki so nosilci mutacije BRCA. Takšnega bolnika ali bolnico najprej zdravimo štiri mesece s kemoterapijo in če je ta uspešna, nadaljujemo s tem novim načinom – gre za vzdrževalno zdravljenje v obliki tablet in preživetje teh bolnikov se precej izboljša. Dodala bi še, da je trend v svetu, in tako delamo tudi pri nas, da zdravljenje začnemo s kemoterapijo pred operacijo. Vse kaže, da bo to pozitivno prispevalo k preživetju. Dosedanji podatki nas navdajajo z optimizmom in upam, da bo podobno kot pri raku dojke ali danke, ko se je s tem posegom precej izboljšalo preživetje.

Kaj pa imunoterapija?

Imunoterapija pri raku trebušne slinavke na žalost nima široke uporabe. Z imunoterapijo zdravimo bolnike z imunogenim tumorjem, in to uspešno. Vendar je takšnih bolnikov zelo malo. Eden ali dva na leto.

Zdravila je treba uvoziti in so draga?

Ja, vendar do zdaj ni bilo težav, zavarovalnica je tovrstna zdravila uvrstila na listo zdravil.

Trebušna slinavka

Žleza, po obliki podobna hruški, velika od 12 do 15 centimetrov in težka od 50 do 120 gramov. Skriva se pod želodcem, med vranico, dvanajsternikom in jetri. V dvanajsternik izloča prebavne sokove – ti omogočajo presnovo beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob v tankem črevesju –, medtem ko neposredno v kri izloča inzulin, ki uravnava krvni sladkor.

Prej ste omenili dodatno podporo bolnikom …

Gre za dodatno podporo bolnikom in tudi svojcem bolnika. Gre recimo za protibolečinske terapije, saj gre za raka, ki povzroča precej bolečin. Zelo pomembni sta tudi prehranska in psihološka podpora. Tudi svojcem, in sicer pred smrtjo bolnika in po njej.

Zgodbe bolnic in bolnikov, ki pridejo k vam, so žalostne, trpke.

Seveda te prizadenejo zgodbe, ki smo jim vsak dan priča. Ja, odnos je tudi bremenilen … Še veliko je namreč neozdravljivega napredovalega raka.

pogovor 64 3 Janja OcvirkSe lahko z leti na to navadiš?

Ne, nikoli se ne navadiš …

Kako se sprostite, kaj delate v prostem času?

Rada poslušam glasbo, rada grem na koncert, tudi klasične glasbe, pa v gledališče. Rada sem aktivna in še najraje kolesarim, če se le da, v naravi. Med tednom mi ne uspe, vesela sem, če lahko grem v naravo konec tedna.

Ste raje v hribih ali na morju?

Toplota mi prija, rada sem na morju, sem pa včasih tudi za bolj adrenalinski šport, kar pomeni, da pozimi rada smučam. Če je čas, seveda …

Kolo in voda, torej. Kaj pa hrana, kaj vam pride najprej na misel?

Sadje in vse vrste sirov.

Na kaj so vezane želje?

Na vse to, kar si želimo vsi, sicer pa, da bi bilo več internistov onkologov, da bi bilo več ambulant za naše paciente, da bi izboljšali diagnostiko in predvsem, da bi bila lahko obravnava bolnikov bolj človeška. Tu bolniki potrebujejo drugačno obravnavo, tu je pomemben tudi pogovor, ki ga ne bi smela omejevati nobena birokracija …

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112