Ljudje smo socialna bitja

jan 25

Doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, dr. med., je specialistka nevrologinja in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Da bo zdravnica, je vedela že dokaj zgodaj. Ko je obiskovala še osnovno šolo, je sama odšla v zdravstveni dom in povprašala, če lahko kakor koli pomaga, dela …

pogovor 65 1 Milica Gregoric KrambergerDeklice niso odslovili, ampak so jo dodelili patronažni sestri, s katero je šla potem na nekaj obiskov na dom k bolnikom. »Bilo je zelo nenavadno in po svoje tudi strašno. To je bila čustveno zelo močna izkušnja, ker patronažne sestre na domu obiskujejo ljudi, ki so zelo bolni. A me vse to ni odvrnilo, temveč je v meni spodbudilo še neko dodatno zanimanje.«

Kdaj ste se odločili za nevrologijo?

Otroška leta sem preživela v Lenartu v Slovenskih Goricah in tam blizu je zavod Hrastovec, kjer se zdravijo ljudje z duševnimi motnjami. Ko sem bila že dijakinja, v srednji šoli, sem želela iti med počitnicami tja pomagat. Kar koli. Vprašala sem jih in dobila sem možnost, da sem bila lahko poleg na delovnih terapijah in sem se lahko pogovarjala s pacienti. Zdeli so se mi silno zanimivi.

Vam ni bilo nelagodno, vas ni bilo strah?

Ne, nič se jih nisem bala. V glavnem, to mi je bilo všeč in mislim, da sem se takrat dokončno odločila, da bi bila rada zdravnica. Ja, to me je zanimalo. Ko sem že bila na medicinski fakulteti, pa je bilo odločilno, da nas je imel na vajah nevrologije profesor Pirtovšek. Bil je moj vzornik, oseba, ki sem ji želela biti pri delu podobna. Pri njem sem še kot študentka delala tudi raziskovalno nalogo in potem sem ostala na nevrologiji …

Ko smo pri študiju, študirali ste tudi na Švedskem – je bila to dobra izkušnja?

Ja, to je bila zelo dobra izkušnja. Prej sem bila tudi pol leta v Londonu. Bila je dobra izkušnja ne le glede zdravljenja, ampak glede vsega okoli zdravljenja. S tem mislim na odnose, relacije med ljudmi v bolnišnici, kjer je okolje veliko bolj domače kot pri nas. Čakalnice so kot dnevne sobe, ljudje pa predvsem bistveno manj časa čakajo. Najprej jih obravnava sestra, potem gredo k zdravniku in v kratkem času dobijo strnjeno interpretacijo tega, kar so ugotovili. Na Švedskem je zelo veliko starostnikov, to je stara družba, ki pa je zelo dobro ozaveščena o staranju. Staranje tam očitno nima nekega negativnega prizvoka, takoj začutiš, da je drugače, da so starostniki ljudje, ki imajo neko vlogo v družbi, niso nekaj odvečnega.

Vodite Center za kognitivne motnje … Deset let je, odkar se je ta center vzpostavil.

To je bila seveda zamisel prof. Pirtovška, ki je takrat uspel v tem, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije začel financirati program centra.

Vi ste tam od začetka?

Jaz sem bila tista zdravnica, ki sem dobila edino mesto, ki so ga razpisali. In potem sem zato, da bi videla, kako takšni centri delujejo v razvitih okoljih, odšla na Švedsko. Tam sem na Karolinska institutu v bolnišnici, kjer imajo center za spomin, videla, kako deluje center, kako deluje tim, v katerem je zdravnik zgolj en delček v celotnem mozaiku, kako zelo je pomembna interakcija med terapevtom, fizioterapevtom, logopedom, sestro, ki ima zelo ključno vlogo … Ko kot bolnik prideš v tako skupino, se zagotovo počutiš bolje.

Kdo vse ste v timu v Ljubljani?

Ko se tim sestavi, nas je pravzaprav zelo veliko, ampak dejansko v tej naši kognitivni ambulanti delamo dva psihiatra in pet nevrologov, a sva v resnici za namene kognitivne dejavnosti dva specialista nevrologa in pa kolegi, ki delajo v tej ambulanti krajši čas. Tu imamo tudi psihologinjo, zdravstvenega administratorja in medicinsko sestro, ki pa se zaradi trenutne situacije ne more posvetiti zgolj temu delu na kliniki; saj veste za veliko pomanjkanje diplomiranih sester.

V razvitih državah je več starostnikov, pa vendar sem zasledil, da tam po nekaterih podatkih demenca rahlo zastaja. Zakaj?

Možna razlaga je, ker je v razvitih državah, na primer na severu Evrope, življenjski stil drugačen, in to že nekaj časa. Vsekakor je tam ozaveščenost večja. Ko so na primer ugotovili, kaj povzroča srčno-žilne bolezni, in ko so začeli odpravljati te dejavnike tveganja, se je nekoliko izboljšalo tudi stanje na področju demence, saj so dejavniki tveganja pri demenci zelo podobni.

Kateri so ti dejavniki tveganja?

Neurejen krvni tlak, sladkorna bolezen, prevelika telesna teža, telesna neaktivnost, kajenje, alkohol … Življenjski slog torej.

Zdravila še ni?

Že kar nekaj časa ni bilo nobenega novega zdravila – od leta 2003. No, treba je povedati, da tista zdravila, ki so na razpolago, niso zdravila, ki bi vplivala na sam bolezenski proces. Imamo sicer različne vrste bolezni, ki povzročajo stanje, ki se mu reče demenca. Najbolj pogosta je alzheimerjeva bolezen. Potem so še druge bolezni, na primer demenca z Lewijevimi telesci, demenca pri parkinsonovi bolezni, frontotemporalna demenca … Te bolezni so različne in tudi različno potekajo. Zdravila, s katerim bi obolele torej lahko pozdravili, še nimamo, imamo pa zdravila, ki lahko vplivajo na posledice. Živčnega prenašalca acetilholina je na primer pri bolnikih z demenco veliko manj. To pomeni, da če z zdravili količino tega prenašalca malo povečamo, nadomestimo, lahko težave za nekaj časa malo upočasnimo. Izboljšati se torej stanja ne da, se pa lahko zamika končno posledico.

Najbrž poteka več raziskav – katera med njimi izstopa?

pogovor 65 2 Milica Gregoric KrambergerJa, res, poteka zelo veliko kliničnih študij, raziskav. To so dolgotrajne zgodbe, ki imajo več faz. Snov, za katero velja, da bi morda lahko vplivala na bolezenski proces, je treba preizkusiti zelo natančno, ugotoviti, ali res deluje, ali je varna, kakšni so možni stranski učinki, katera količina bi bila prava … Da se vse to preveri, je potrebnih približno 15 let. Lani smo v začetku leta prejeli pozitivno obvestilo za preizkušano učinkovino, ki se imenuje aducanumab in vpliva na kopičenje bolezenske beljakovine v možganih, imenovane amiloid. Rezultati klinične študije po povsem zaključeni analizi so pokazali, da je bila ta snov učinkovita in da ima klinično pomemben vpliv na kopičenje škodljive beljakovine. Še več – da se kaže kot izboljšanje stanja bolnikov z alzheimerjevo demenco. Naslednji korak je registracija aducanumaba kot zdravilne učinkovine. Če se bo to zgodilo, bo zdravilo prišlo tudi v Evropo.

Ste pri kateri od študij sodelovali tudi vi?

Ja – in ena od njih je prinesla pozitivne rezultate, ampak je šele v drugi fazi. Gre za učinkovino, ki deluje na drugo bolezensko beljakovino, ki se ji reče tau. Zdaj je pred nami tretja faza in upam, da se bo začela letos. Tretja faza traja tri leta, potem se eno leto analizira rezultate in šele potem bomo videli, kaj nam bo prineslo.

Mogoče čudežno zdravilo?

Skoraj zagotovo ne bomo našli zdravila, ki bi kar za vse bolnike v vseh fazah bolezni lahko prineslo neko dramatično spremembo.

Tudi pri demenci je pomembno zgodnje odkrivanje bolezni.

Lani in predlani nam je ministrstvo za zdravje v okviru izvajanja strategije obvladovanja demence do leta 2020 omogočilo, da smo na nekaterih območjih Slovenije izvajali izobraževalne programe. Mislim, da je to prineslo neko dodatno znanje, vendar problem je v tem: za diagnostiko je potrebnega več časa, ne pa tistih nekaj minut, ki jih imajo na razpolago zdravniki na primarni ravni. Zato je zelo narobe, da se od družinskih zdravnikov pričakuje, da bodo prevzeli še to breme.

Na spletu je kar nekaj testov, na osnovi katerih naj bi ugotovili, ali nas mora skrbeti.

O spletnih testih ne morem nič reči. Testi niso namenjeni, da bi se oseba sama preverjala. Testi v ambulantah za težave s spominom so vedno takšni, da jih mora izvajati nekdo, ki je za to usposobljen, še posebno pa je nujna strokovnost za interpretacijo testa.

Kakšni so sicer prvi znaki, da lahko pomislimo na demenco? Prvi znaki?

Ko nekdo na primer ne najde besed za določene stvari, in to ne le pod stresom, ampak se te informacije, ki jo je želel priklicati, tudi čez čas ne spomni. Seveda je pomembno, da ta oseba ni imela že prej takšnih težav. Velikokrat opazijo tudi zagato v prometu, ko se mora nekdo na primer orientirati v križišču, ko mora več časa razmišljati, kam peljati, ko postane vožnja po avtocesti bolj naporna. Ali pa, ko kar naprej nekaj išče. Vsakemu se zgodi, da kdaj kaj založi, ampak pri tem gre za težavo, ki se začne pojavljati stalno in brez dodatnega stresa. Pa naprej: številni, ki so bili navajeni veliko brati, opažajo, da težko povzamejo tisto, kar so prebrali, da jim vsebina kar uide iz misli.

Kaj preprečuje, da bi se nam začelo to dogajati?

Zdrava prehrana, gibanje, zdrav način življenja.

Strašno splošno je to …

Ja, strašno splošno, zato se tega tudi ne upošteva.

Mislite, da zdravo živite?

Ne, veliko več časa bi morala nameniti sebi.

Ali so skupine, pri katerih je večja verjetnost, da se bo pojavila demenca?

Bolj ogroženi so tisti s prekomerno težo, bolniki s sladkorno boleznijo, ženske imajo veliko večjo možnost, da zbolijo, tu so še seveda poškodbe glave, stresne situacije … Ne, napačno je misliti, da jo povzročijo, jo pa lahko razkrijejo. Pri boleznih možganov je značilno, da potekajo počasi, se razvijejo v letih in ne nastopijo nenadoma. Lahko pa se zdi svojcem, da je prišla neka sprememba nenadoma. Tipičen je primer starejšega gospoda, ki dobro funkcionira do dne, ko pade in si zlomi kolk. Po operaciji je zmeden in od takrat ni več tak kot prej. To pomeni, da so starejši ljudje krhki, da telesna rezerva, možganska, v neki situaciji popusti. In če se ta bolezen v možganih že pripravlja, jo lahko tak dogodek razkrije.

Se lahko bolezen pojavi tudi pri mlajših?

Ja, tudi. Na primer frontotemporalna demenca prizadene prednji, čelni del in senčni predel možganov. Ta dva dela omogočata, da uravnavamo svoja dejanja, obnašanje, čustva, preudarnost, organiziranost … To se zaradi bolezni spremeni in nastopi nenavadno vedenje: oseba ne gre v službo, pa se ne sekira, postane promiskuitetna, začne kaditi ali piti alkohol … To se velikokrat začne pri mlajših.

Ampak v večini primerov gre za starejše?

Ja, v večini obolijo starejši in med starejšimi obolelimi je več žensk.

Kako torej še pravočasno, v čim bolj zgodnji fazi odkriti demenco?

V razvitih državah ugotavljajo, kdo so tisti, ki so bolj krhki starostniki. In te osebe potem bolj intenzivno spremljajo, imajo več dostopa do pomoči. To bi bil pristop, ki bi bil zelo ustrezen tudi pri nas.

Kje smo sicer na tem področju, če se primerjamo z razvitimi državami?

Primerjamo se lahko v tem, kakšne diagnostične možnosti imamo, in na nevrološki kliniki imamo praktično vse diagnostične možnosti kot v najbolj razvitih državah. No, nimamo možnosti zelo naprednega slikanja možganov, ki prikazuje kopičenje škodljivih beljakovin. Sicer pa je vse preiskave, vse, kar delajo v razvitih okoljih, možno izvesti tudi pri nas. Velika razlika je drugje. Tam so spominske klinike, centri, tako organizirani in toliko jih je, da so bolniki takoj obravnavani. Na Nizozemskem od vprašanja, ali se pri osebi razvija kakšna kognitivna motnja, do zaključene diagnostične obravnave, mine le en teden. Bolnik dobi prvo obravnavo pri zdravniku, gre h psihologu, ima lumbalno punkcijo, pregledajo mu kri, slikajo glavo, zbrane podatke pregledajo, poseben tim jih interpretira in bolniku svetujejo. Na Švedskem se vse omenjeno zgodi v roku treh tednov. Pri nas pa je to zelo drugače. Bolniku se sicer trudimo čim bolje organizirati preiskave, za katere želimo, da se jih opravi, ampak nanje je treba čakati. Predolgo čakati.

Vi bolnike poznate, srečujete se z njimi. Vas njihove zgodbe prizadenejo, bremenijo?

Marsikatera zgodba je zelo žalostna. Resnično je težko, hudo, če nekdo pride zelo pozno, ko ima že veliko problemov in se počutiš res popolnoma nemočen, čisto brez moči.

Pa ne gre pri žalostnih zgodbah le za zdravila?

Ne, ne gre le za zdravila, ki jih še iščemo in ki jih še nimamo, gre tudi za drugi del, oskrbo, pomoč na domu … Na Švedskem lahko oseba živi doma in ga na račun storitev, ki jih omogočajo lokalne skupnosti, do devetkrat na dan nekdo obišče. Pa ne le v smislu: Dober dan, ste v redu. Pa lep pozdrav. Do devetkrat na dan si nekdo vzame čas, da s starostnikom poklepeta, mu prisluhne, se nasmeji in mu pomaga pri dnevnih aktivnostih. Pri nas so starostniki cele dneve sami, jedo dan za dnem eno in isto, če sploh jedo, premalo pijejo, pozabijo na zdravila … Na tem področju bi se dalo ogromno narediti, spremeniti. Ljudje smo socialna bitja.

O preventivi ste že govorili, pa o zdravem načinu življenja. Kaj še pomaga?

Ogromno je študij in vse vedno znova potrjujejo, da so naši možgani zelo sposobni, uporabljamo pa zelo omejen del. Zelo dobro je, če se učimo tuje jezike, tudi glasba in ples sta pomembna. Pri plesu ne gre le za telesno dejavnost, pomembna je tudi socializacija, dotik …

Zanimivo:

pri demenci je področje za zaznavanje glasbe, njeno doživljanje, eno zadnjih, ki jih bolezen prizadene. Ponovno bom omenila redno telesno aktivnost, pa igre, kot je na primer šah ali pa reševanje križank. Dobro je tudi, če smo zainteresirani za novosti, da ne delamo vedno istih stvari. Ker novosti bodo naše možgane spodbudile, da jih bomo vzdrževali na neki ravni. In pa – zelo, zelo pomembno – druženje!

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112