Ne, ni me bilo strah, da bi zbolela

jun 07

Svetovalka doc. dr. Mateja Logar, dr. med., je zaposlena pravzaprav na treh delovnih mestih. Pretežni del službenih obveznosti opravlja kot specialistka infektologinja na kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, en del je v službi za obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih okužb, ki je ravno tako del Univerzitetnega kliničnega centra, 20 odstotkov pa je zaposlena na medicinski fakulteti.

pogovor 69 1 Mateja LogarPrijazna, umirjena, vzbuja zaupanje. Srečala sva se pred njenim nočnim dežurstvom. Kdove katerim že ta mesec.

V teh mesecih je še posebno veliko dežurstev.

Soprogu se zdi to popolnoma normalno, otroka pa sta se tudi navadila. Ko sta bila mlajša, sta, ko je bilo veliko dežurstev na kupu, rekla: »Pa mami, saj pri tebi v službi je še toliko drugih zdravnikov.«

Kdaj ste se odločili, da greste študirat medicino?

Dolgo nisem vedela, kaj bi šla študirat. Po končani srednji naravoslovno-matematični šoli v Celju sem se odločala med humanistiko, recimo primerjalno književnostjo in mogoče antropologijo na eni ter med matematiko ali medicino na drugi strani. Ker sem vedela, da tako zelo nadarjena za matematiko nisem, da bi šla lahko študirat analitično matematiko, v pedagoški matematiki pa se nisem videla, sem šla študirat medicino.

Vam je bilo kdaj žal?

Ne, nikoli. Nikoli.

Ljubezen do matematike pa je ostala?

Ja, včasih jo res pogrešam. Zame je bila matematika dolgo časa sprostitev, všeč pa mi je predvsem, da če iščeš rešitev in če si vztrajen, prideš do cilja.

Je bila specializacija rezultat naključja?

V četrtek letniku je bil predmet infekcijske bolezni. Strašansko mi je bil všeč. Pri infekcijskih boleznih me je prevzelo predvsem, da gledaš celega človeka. Da nisi omejen na neki anatomski blok, na neki organski sistem, ampak da imaš pred seboj vedno celega človeka. In pa to, da se povezuje s številnimi drugimi specialnostmi v medicini. Ne moreš biti sicer nikoli tako ozko specializiran, ampak vidiš celega človeka. Ja, takrat sem se odločila. Na infekcijski kliniki sem začela delati najprej kot mlada raziskovalka, ko sem imela magisterij, pa se je odobrila tudi specializacija.

Prva služba?

Prvi dan zaposlitve je bil na infekcijski kliniki in sem še vedno tukaj.

Zadovoljni?

Saj veste, so dobri in so slabi dnevi. Ampak, če bi šla še enkrat študirat medicino, bi šla ponovno na isto specializacijo.

Koronavirus in pandemija. Pravzaprav ste se najbrž počutili kot atletinja, ki gre na svetovno prvenstvo?

Bolj kot olimpijske igre. Po svoje je seveda zanimivo. Je nekaj novega, je nekaj, česar ne poznamo in se šele učimo.

Vi ste pravzaprav opravljali dve službi – hkrati ste zdravili in raziskovali?

Pa še skrb je bila, da ne bi naredila česa narobe. Ja, res je. Veste, pri tem virusu je bilo malo znanega, po drugi strani pa strašno veliko napisanega. Kitajci so v zelo kratkem času, še preden je bilo konec izbruha v Vuhanu, sproducirali enormno število prispevkov. Ne ve pa se, kakšna je kakovost teh prispevkov. Ker smo bili vsi željni informacij, so številne ugledne medicinske revije objavile marsikaj, česar v normalnih razmerah ne bi, a so potem marsikateri članek umaknile. V zadnjem času smo pri branju postali zelo selektivni.

Nekako sta se izoblikovali dve doktrini. Eno zagovarja Švedska, drugo pretežna večina Evrope.

pogovor 69 2Švedska je po ocenah od 10- do 11-odstotno prekužena. Dejstvo je, da če odštejemo velika mesta, je poseljenost tam zelo redka. Pri njih ni problem, da bi se ljudje zelo veliko družili. Pa še nekaj. Ugotavljali so, da so v Stockholmu zbolevali predvsem na območjih, kjer so večinoma priseljenci. Švedi so res izdali le priporočilo, a je to za skandinavske države dovolj in so se tega držali, kot če bi bila obveznost; ni bil potreben dekret. Zanimivo bo videti, koliko Švedov je bilo med okuženimi.

Ampak virus se počasi umirja?

Virus je začel slabeti, izgubil je to moč širjenja, potuhnil se je. Tudi temperature na to vplivajo, ni pa povsem jasno, kam je virus izginil. Vprašanje je, kje je zdaj tista niša, kjer se bo virus zadrževal.

Se bo jeseni vse ponovilo?

Ne moremo z gotovostjo reči niti, da se bo ponovilo, niti, da se ne bo. To so za zdaj le predvidevanja glede na izkušnje predhodnih epidemij, glede na lastnosti drugih koronavirusov, za katere vemo, da se začnejo pojavljati v jesenskem času. Ampak ta virus tako preseneča, da se bo lahko obrnilo povsem drugače.

Raziskava nam je dala kar nekaj odgovorov?

Ja, dala je precej odgovorov. Kot pri anketah pred volitvami je pomembno, da zajema pravi vzorec. Je pa res, da se tudi pred volitvami lahko zadnji dan zgodi kaj nepredvidenega in so potem rezultati popolnoma drugačni. Virus je tudi nepredvidljiv.

Kakšna zanimiva ugotovitev?

Kar smo opažali pri nas, je, da če so zdravstveni delavci uporabljali ustrezno zaščito, se niso okužili. Tudi v primeru, če smo imeli primer vdora bolnika v tako imenovano belo cono, se pravi na čisto območje, se zdravstveni delavci in okolica niso okužili. Če smo bili dosledni pri tem, kar je bilo predpisano, smo bili varni. Največja težava pa so bili socialni stiki med zdravstvenimi delavci. Se pravi, da se je zdravstveni delavec okužil nekje v domačem okolju in okužbe ni prepoznal, po tem pa je ob socialnih stikih v službi prišlo do prenosov na druge zdravstvene delavce.

Položaj v Sloveniji je dober?

Kljub vsemu je bila prednost, da je Italija blizu. Prepričana sem, da če bi se to začelo dogajati nekje bolj daleč, bi mi ukrepali bistveno počasneje. Zato smo se tudi prej odločali za določene ukrepe.

Najmanj obolelih je bilo na meji z Italijo. Presenetljivo. Pričakovati je bilo, da bo na Primorskem največ obolelih.

Ja, zanimivo je, da je na Primorskem zelo malo okuženih. Čeprav je veliko stikov. Na srečo tudi obmejni kraji v Italiji niso imeli veliko bolnikov s covid-19.

Januarja je bilo veliko obolelih za neko čudno pljučnico in na Primorskem mnogi menijo, da so takrat prebolevali koronavirus.

Tudi drugod po Sloveniji je bilo že konec januarja veliko obolelih. V razredu mojega sina jih je bilo od 24 otrok v razredu le šest v šoli. Ampak mislim, da ni šlo za covid-19, ampak za neko drugo virusno okužbo, ker so zbolevali predvsem otroci, v bolnišnicah pa nismo imeli toliko več hujših primerov med starejšimi.

Kako je s cepivom?

Problem je, da se virus spreminja. Že v času samega kroženja virusa so opisali številne mutacije, njegove številne spremembe. Tudi v Sloveniji smo imeli več podtipov virusa, ki je krožil – eni so bili bolj podobni italijanskim, drugi kitajskim. Viruse, ki se hitro spreminjajo, je težko ukrotiti s cepivom. Težko je najti prijemališče, ki bo delovalo na vse različice virusa, poleg tega mora biti cepivo narejeno tako, da sproži ustrezni imunski odziv proti virusu, ne pa proti našim celicam. Prizadevajo si, da bi cepivo delovalo predvsem na notranje proteine virusa, da bi preprečilo sestavljanje samega virusa in njegovo razmnoževanje.

Mimogrede, ste na splošno pristašinja cepljenja ali se neradi cepite?

Cepila sem se. Absolutno. Tudi otrokoma se zdi strašno neodgovorno, če se kdo ne cepi.

Vrniva s k pandemiji. Vas je bilo kdaj strah?

Ne, ni me bilo strah, da bi zbolela, ker sem bila prepričana, da imamo takšno opremo, da nas ščiti, in smo se vsi počutili razmeroma varno. Bila sem kar precej udeležena tudi pri izbiri osebne varovalne opreme, se pravi, kaj od tega, kar smo dobivali, je ustrezno. Skrbelo me je, da se bodo okužili zdravstveni delavci, če ne bi bilo dovolj ustrezne opreme.

V svoji karieri ste se srečevali z različnimi epidemijami …

Bile so različne gripe – ptičja gripa, potem nova oziroma svinjska gripa, potem je bila na zahodu Afrike ebola …

Tropi. Srečevali ste se tudi z malarijo – pravijo, da je to malo hinavska bolezen …

Nekateri tipi malarije se lahko manifestirajo tudi pol leta po tem, ko pridemo iz tropov. Proti malariji ni cepiva, zato je pomembno, da ljudje, ki odhajajo na malarična območja, poskrbijo za zaščito za čas, ko so tam, pa tudi nekaj tednov po tem, ko se vrnejo.

Kako je z imunostjo po tem, ko nekdo preboli malarijo?

Tisti, ki so v stalnem stiku z malarijo, ljudje, ki živijo v Afriki, razvijejo neko stopnjo imunosti, ki pa zelo hitro izzveni. V nekaj letih.

Potem je tu hemoragična mrzlica, denga.

Denga je prisotna v tropskem in subtropskem pasu, predvsem v Aziji in poteka v večjih ali manjših epidemijah, v valovih, vsakih nekaj let. Pri dengi je problem, ker pri nekaterih bolnikih poteka v hudi obliki, se pravi v obliki hemoragične mrzlice. V tropih je pri otrocih kar visoka smrtnost, saj je zanje ta bolezen bolj nevarna kot za odrasle.

Nekaj časa očitno prav na veliko ne bomo potovali v trope, so pa zato pnevmokokna obolenja pri nas kar pogosta …

Ja, pnevmokokne okužbe so pri nas kar precej nad evropskim povprečjem.

Zakaj?

Ni jasnega odgovora, je pa res, da je precepljenost pri nas dokaj nizka. Če bomo enkrat dosegli boljšo precepljenost otrok, se bo ogroženost zmanjšala.

Kdo so poleg otrok še ogroženi?

Poleg otrok so ogroženi še starostniki oziroma osebe, starejše od 60 let. Smiselno je zato razmišljati o cepljenju. Tretja skupina, ki je zelo ogrožena, pa so osebe brez vranice.

Kako je z ozaveščenostjo, poznavanjem te bolezni?

Pediatri vsekakor svetujejo cepljenje proti pnevmokokni okužbi. To cepljenje sodi v priporočeni program, ki ga financira zavarovalnica, zato je za otroke brezplačno. Brezplačno je tudi za tiste, ki so brez vranice, za ljudi po šestdesetem letu pa ne.

V veliki večini bomo letos torej najbrž dopustovali nekje v bližini doma. Kje se lahko prej okužimo, v morski ali sladki vodi?

V sladki vodi je absolutno večja možnost okužb. Predvsem imam v mislih stoječe vode, jezera. Sploh pa je nevarno, če so poleg vode pašniki. S pašnikov namreč lahko izplake in iztrebki pridejo v ribnike, tolmune in zelo se poveča možnost okužbe z leptospiro.

Kako se okužimo? S pitjem?

Lahko tudi s pitjem, še bolj problematično pa je škropljenje. Nastanejo kapljice, ki vstopajo tudi skozi očesno veznico, skozi sluznice …

Največkrat so posledica verjetno driske?

Ne, ne gre le za driske, leptospiroza je kar huda sistemska bolezen, ki prizadene številne organske sisteme, najpogosteje jetra in ledvice. Lahko pa kasneje prizadene tudi srce, pljuča, osrednje živčevje.

Kje se najlažje okužimo?

V stoječi ali tekoči vodi, predvsem pa tam, kjer je stik z iztrebki goveda in vodo. Govedo leptospire izloča predvsem v seču.

Vse večja mora so vse bolj številne bakterije, ki so odporne proti antibiotikom …

Jaz pravim, da so bakterije zelo socialna bitja. Mi imamo facebook pa snapchat pa whatsup pa tiktok pa ne vem, kaj še vse, bakterije pa strašno sodelujejo med sabo. Takoj, ko ena bakterija pridobi odpornost, jo zelo hitro deli z vsemi drugimi bakterijami. Bakterije ničesar ne zadržijo same zase. Dejstvo je, da so bili geni za odpornost proti antibiotikom prisotni, še preden smo izumili antibiotike.

Kako to vemo?

V mehiških jamah so našli v jantarju bakterije, ki so že imele gene za odpornost proti antibiotikom. Ampak ti geni so mirovali, bakterije jih niso potrebovale. Ko pa so bakterije enkrat izpostavljene antibiotikom, je to zanje stres, začnejo se braniti in takrat se ti geni, ki so bili prej speči, aktivirajo in tem bakterijam omogočajo preživetje. In potem se ti geni lahko širijo znotraj posamezne vrste ali pa med različnimi bakterijskimi vrstami.

Pravijo, da pomagajo probiotiki …

Naše črevesje je ena naših prvih obrambnih vrst. Če naše črevo ni zdravo, lahko številne bakterije, ki se v črevesju razmnožijo, prodirajo prek črevesne sluznice tudi v kri in povzročajo okužbe. Sami probiotiki nekako preprečujejo razrast teh neželenih, škodljivih bakterij. Na ta način omogočajo tudi obnovitev same črevesne sluznice in tudi krepitev samega imunskega sistema.

Probiotike lahko kupimo v spletnih trgovinah …

Ja, ampak moram poudariti, da so v nekaterih primerih probiotiki lahko tudi nevarni. Imeli smo nekaj bolnikov, ki so dobili po presaditvi organa sepso, ki so jo povzročile bakterije iz probiotičnih jogurtov. Te bakterije so pač žive in se lahko v določenih primerih namnožijo, iz črevesa preidejo v kri in prav tako povzročajo okužbo. Nima smisla, da se kar sami odločamo, ampak se velja posvetovati z zdravnikom.

Ste zaradi tega, ker toliko veste o nevarnostih, ki prežijo na nas, kaj obremenjeni?

Ne.

Ampak, ko greste na dopust, imate s seboj še en tovornjak zdravil?

(smeh) Ko sem šla prvič na potovanje v lastni režiji, v Vietnam, je bilo nekaj podobnega. Moj mož se heca, da sva imela s seboj toliko stvari, da bi lahko kakšen slepič operirala ali pa vsaj eno vas pozdravila. No, pozneje se to ni več zgodilo.

Kaj bi letos vzeli s seboj na dopust?

Kdor bo dopustoval v Sloveniji, ne bo nikoli daleč od zdravstvenega sistema. S seboj moramo sicer imeti zdravila, ki jih redno jemljemo, zelo dobro je, če imamo s seboj kakšno zdravilo proti alergiji, sploh če imamo močnejše reakcije na pike insektov ali na rastline, pa kakšno zdravilo proti bolečinam ter elastični povoj in obliže proti žuljem.

Kako ste se sprostili zadnje mesece, ko ste prišli domov iz službe?

Kolesarila sem. Ko sem prišla domov, sem si vzela tisto eno uro, da sem šla na kolo, da sem se peljala na Golovec, da vsaj eno uro nisem razmišljala o ničemer drugem kot o kolesarjenju.

Kaj vas poleg že omenjenega reševanja matematičnih problemov in kolesarjenja še sprošča?

Pečem makrone. To je sprostitev. Sicer normalni ljudje tega ne delajo. (smeh) Druga bizarna stvar, ki me sprošča, je likanje. Ja, pa novoletne voščilnice delam sama.

Koliko časa sicer potrebujete, da odklopite službo?

Na dopustu se recimo četrti, peti dan stopnja razmišljanja o službi bistveno zmanjša. Izgine pa ne. Veste, pacienti … Nekateri ostanejo »tvoji«. In hudo je, ko nekdo ne pride več na kontrolo, ker veš, da je bilo nekaj narobe.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112