Mandlji

jan 09

Kirurška odstranitev mandljev ali tonzilektomija je, predvsem pri otrocih, ena najpogostejših operacij. Prvi zapisi o odstranitvi mandljev so stari več kot 2000 let. Toda tonzilektomija kljub dolgi zgodovini in njeni današnji razširjenosti med ljudmi še vedno zbuja številne pomisleke in strah.

mandlji 1Kdaj jih operirati?

Mandlja ali nebnici (lat. Tonsilla palatina) sta del imunskega sistema, ki služi obrambi telesa pred infekcijami. Večina mikrobov vstopi v telo skozi nos ali usta, zato je imunski obrambni sistem v področju žrela, ki je križi- šče dihalne in prebavne poti, še posebej dobro razvit. Žrelni limfatični obroč sestavljajo nebnici na stranski steni žrela, limfatično tkivo v korenu jezika in žrelnica na žrelnem svodu. Tisti, ki jih je narava obdarila s širokim odpiranjem ust, si lahko ob dovolj dobri osvetlitvi svoji nebnici ogledajo v ogledalu. Pregled drugih delov žrelnega limfatičnega obroča je možen le z ustreznimi instrumenti.

Zgodovina sprememb indikacij za odstranitev mandljev

Ravno zaradi vključenosti nebnic v imunski sistem mnogi napačno menijo, da bo tonzilektomija dodatno oslabila telesno imunost. Vendar spremenjeni in bolni nebnici ne opravljata več svoje vloge in sta vzrok bolnikovih težav. Res je, da so se indikacije za odstranitev mandljev v zgodovini spreminjale. Tonzilektomija je bila pogosta operacija predvsem v času »babyboom« generacije. Od takrat število postopoma upada, predvsem zaradi bolj jasno opredeljenih bolezni, pri katerih je odstranitev mandljev smiselna.

Tonzilektomija je potrebna ob izrazitem nedavno nastalem povečanju ene nebnice. Vzrok takšnega povečanja je namreč lahko maligni tumor v nebnici, kar potrdi ali ovrže šele natančen mikroskopski pregled odstranjenega tkiva.

Smrčanje je simptom

Ponavljajoča vnetja lahko povzročijo povečanje obeh nebnic. Nebnici sta lahko tako veliki, da se pojavijo težave s požiranjem ali motnje dihanja v spanju. Bolniki običajno moteče in glasno smrčijo. Vendar je smrčanje lahko le simptom, ki opozarja na resno oviro dihanja v spanju in s tem povezane nemirno spanje, jutranje glavobole, slabo razpoloženje, razdražljivost, izgubo koncentracije, kronično utrujenost in prekomerno dnevno zaspanost (na delovnem mestu, za volanom …). Motnje dihanja v spanju so lahko tako hude, da prihaja do zastojev dihanja in s tem pravega dušenja, kar lahko vodi v povišanje krvnega tlaka in bolezni srca ter poslabšanje drugih prisotnih obolenj.

Za gnojno vnetje nebnic so značilne visoka vročina in bolečine v žrelu, ki se dodatno stopnjujejo pri požiranju. Tonzilektomija je smiselna, kadar se vnetje v enem letu večkrat ponovi. Gnojno vnetje se lahko iz nebnic širi tudi v sosednja tkiva, zaradi česar se razvije ognojek ali absces. Ognojek je potrebno prerezati skozi usta, bolniki morajo jemati antibiotike. Odstranitev nebnic je potrebna predvsem ob ponovitvah abscesa, saj so zanj značilne zelo hude bolečine in neprijetno zdravljenje.

Neprijeten zadah

Ponavljajoča se vnetja vodijo v strukturne spremembe nebnic, ki postanejo razbrazdane in trše. Na njihovi neravni površini zastajajo odmrle celice in hrana, kar povzroča neprijeten zadah. Nekatere motijo tudi smrdeči, belkasti čepi, ki nastajajo na mandljih. Čeprav ne gre za resno bolezen, zadah pogosto povzroča zadrege in težave v vsakodnevni komunikaciji. Običajno je edini učinkovit ukrep odstranitev kronično spremenjenih nebnic.

Operacija največkrat poteka v splošni, pri odraslih lahko tudi lokalni anesteziji. Bolniki v bolnišnici ostanejo dan ali dva. Tehnologija je omogočila razvoj različnih metod tonzilektomije. Pri klasični tonzilektomiji nebnici iz nebnih lož izluščimo s kirurškimi inštrumenti. Poleg te tehnike je operacijo možno narediti še z novejšimi metodami, ki zahtevajo posebne aparature. Primeri takšnih operacij so tonzilektomija s koblatorjem, radiofrekvenčnim nožem, laserjem ali harmoničnim skalpelom. Vsaka med njimi ima svoje prednosti in slabosti. Ne glede na metodo, s katero odstranimo nebnici, bolniki običajno okrevajo v nekaj dneh.