Problemi pri potapljanju

jul 11

S komercialnim in raziskovalnim, predvsem pa rekreacijskim potapljanjem se v zadnjih letih ukvarja vedno več ljudi. Kakor je potapljanje na eni strani lepa, zanimiva in vznemirljiva dejavnost, je po drugi lahko nevarna.

Ob strani bomo pustili nevarnosti utopitve ali podhladitve, saj do tega lahko pride tudi pri običajnem plavanju. Prav tako se ne bomo spuščali v težave zaradi izpostavljenosti nevarnim snovem, ki jim je lahko izpostavljen profesionalni potapljač. Govorili bomo o težavah, ki lahko doletijo potapljača v zvezi s tlačnimi spremembami pod vodo.

Fizikalne osnove tlaka pri potapljanju

pod vodo 1 dr04Zračni tlak ob morski gladini imenujemo atmosferski tlak in povsod po svetu znaša 1 bar ali 100 kPA ali 760 mmHg. Pod vodo je potapljač izpostavljen atmosferskemu in hidrostatskemu tlaku skupaj. V določeni globini pod vodo je torej tlak na potapljača enak vsoti atmosferskega tlaka (1 bar) in hidrostatskega tlaka. Slednji je posledica teže tekočine in je premosorazmeren gostoti tekočine in globini, v kateri se potapljač nahaja. Torej globlje, kot se potapljač potopi, višji tlak deluje nanj in gostejša kot je tekočina, višji je tlak. Če poenostavimo, tlak na vsakih deset metrov globine naraste za en bar. Pascalov zakon pravi, da se, če v tekočini v zaprti posodi pride do zvišanja ali znižanja tlaka, ta tlačna sprememba enakomerno porazdeli po vsej tekočini. Človeško telo lahko fizikalno jemljemo kot tekočino. Na povišanje tlaka v okolici se odzove tako, da z istim tlakom deluje nazaj na okolico. Ker je telo nestisljiva tekočina, se lahko potapljamo zelo globoko. Problem nastane zaradi zračnih prostorov v našem telesu. Nanje namreč višanje tlaka v globini zaradi stisljivosti zraka močno vpliva. Boylov zakon pravi, da se plini (pri konstantni temperaturi) obnašajo tako, da je zmnožek njihovega tlaka in volumna konstanten. Če se torej tlak plina dvakrat poveča, se njegov volumen dvakrat zmanjša. Pri spuščanju v globino se volumen zračnih prostorov v telesu zmanjšuje, pri vračanju na površino pa povečuje.

Daltonov zakon razlaga, da je skupni tlak mešanice plinov enak vsoti posameznih parcialnih tlakov vseh plinov v mešanici. Če se skupni tlak mešanice viša, se višajo tudi parcialni. Henryjev zakon trdi, da višji kot je parcialni tlak plina v okolici, več se ga raztopi v tekočini, dokler ne pride do nasičenja. In nasprotno, ko parcialni tlak plina v okolici pada, prenasičen plin iz tekočine prehaja v plinasto stanje v obliki mehurčkov.

Barotravma zunanjega ušesa

Zunanje uho je pri potapljanju redko prizadeto, težave pa so majhne. Če je v sluhovodu pred potapljanjem tujek ali ušesni čepek, se lahko v globini zaradi zvišanja tlaka uklešči v sluhovod. To povzroči ujetje zračnega mehurčka med omenjenim tujkom, stenami sluhovoda in bobničem. Tak mehurček je podvržen Boylovemu zakonu, zato se v globini volumen tega mehurčka zmanjšuje, kar vodi do bolečin in prevodne naglušnosti. Po odstranitvi tujka ugotovimo krvavitev iz kože sluhovoda ali bobniča, oteklino sluhovoda in mehurčke na bobniču. V okviru zdravljenja odstranimo tujek in apliciramo antibiotične kapljice v sluhovod, s čimer želimo preprečiti sekundarno okužbo. Pred potapljanjem v sluhovode ni priporočljivo vstavljati zamaške, ki jih sicer uporabljamo za preprečevanje vstopa vode v sluhovod.

Barotravma srednjega ušesa

Med barotravmami ORL-območja je srednje uho prizadeto največkrat. V srednjem ušesu je pri zdravih osebah vedno prisoten zrak, ki se pri potapljanju obnaša v skladu z Boylovim zakonom. Problem nastane pri osebah, ki ne morejo izenačiti pritiska v srednjem ušesu. Glavni vzrok za to je neprehodna ali slabo prehodna Evstahijeva cev. Evstahijeva cev ali ušesna troblja je nekaj centimetrov dolga cev, ki srednje uho povezuje prek nosnega žrela in nosu z zunanjostjo oziroma atmosferskim tlakom. Zrak v srednjem ušesu se neprenehoma počasi resorbira v sluznico, Evstahijeva cev pa skrbi za nadomeščanje z resorpcijo izgubljenega zraka. Največ težav nastane pri spustu v globino. Pri tem tlak narašča, zaradi Boylovega zakona pa se volumen zraka v srednjem ušesu zmanjšuje. Če ne izenačimo pritiska v srednjem ušesu s posebnimi manevri, pride do retrakcije bobniča (uvihanje navznoter), izliva tekočine in krvi v srednje uho in celo do razpoka bobniča. Redkeje pride do težav pri vračanju na površino po tem, ko je v globini potapljač uspešno izenačil pritisk. Tlak pri dviganju pada in volumen zraka v srednjem ušesu narašča. Če se tlaki ne izenačijo, bobnič lahko poči. V tem primeru pomaga počasno dviganje ob stalnem požiranju ali pa vrnitev v globino. V obeh primerih pride do tope bolečine v ušesih, občutka polnosti ušes in prevodne naglušnosti, lahko celo do vrtoglavice in bruhanja. Pri pregledu ugotovimo retrakcijo, rdečino, krvavitev v bobnič ali raztrganino bobniča. Barotravmo srednjega ušesa zdravimo z nosnimi dekongestivi in z antibiotiki v primeru sekundarne okužbe. Dokler srednje uho ni povsem zdravo in Evstahijeva cev ne deluje normalno, odsvetujemo potapljanje. Raztrganina bobniča se po poškodbi pri mladih zaceli sama od sebe v 90 odstotkih. Če se po treh do štirih mesecih ne zaceli, je potrebna operacija. V preventivi odsvetujemo potapljanje med prebolevanjem okužbe ali alergijskega vnetja zgornjih dihal. Potapljač mora biti pred potopom sposoben brez težav izenačiti tlak v srednjem ušesu. Priporočamo uporabo nosnih dekongestivov (največ) tri dni pred načrtovanim potopom.

Barotravma notranjega ušesa

pod vodo 2 dr04Tudi pri barotravmi notranjega ušesa je osnovni problem neprehodna Evstahijeva cev. V globini potapljač poskuša izenačiti pritisk v srednjem ušesu. Pri tem ima težave, zato poskuša tlak izenačiti na silo. Evstahijeva cev se lahko pri tem nenadno odpre, v srednje uho v trenutku vdre veliko več zraka, kot je potrebno. Močno in hitro povišanje tlaka v srednjem ušesu povzroči premik okroglega in ovalnega okenca navznoter, v smer notranjega ušesa. Če se Evstahijeva cev pri nasilnem izenačevanju tlakov ne odpre, se sile preko tekočin, oblivajočih hrbtenjačo in možgane, preko kohlearnega akvedukta prenese v tekočino notranjega ušesa – perilimfo. Njen tlak naraste, obe omenjeni okenci pa se premakneta navzven, v smer srednjega ušesa. Ne glede na mehanizem premikov na nivojih okenc lahko pri čezmernih premikih pride do razpoka na enem ali obeh okencih in posledičnega iztekanja perilimfe iz notranjega v srednje uho. Nastane perilimfatična fistula. Bolnik najprej občuti kratko ostro bolečino v ušesu, nato pride do šumenja v ušesu, zaznavne naglušnosti, vrtoglavice, slabosti in bruhanja. Lahko so prisotne bolečine zaradi hkratne barotravme srednjega ušesa. Pri pregledu je lahko bobnič povsem normalen, opazni so značilni trzljaji očes (nistagmus), izzovemo lahko fistulni znak, lahko pa so dodatno prisotni znaki barotravme srednjega ušesa. Potreben je počitek z visokim vzglavjem teden dni. Bolnik se ne sme usekovati, ne sme dvigati težjih bremen, niti se ne sme napenjati, zato mu dajemo odvajala. Če težave še vedno vztrajajo ali če je naglušnost huda ali se težave ponavljajo, je potrebna operacija.

Redkejše barotravme ORL-območja

Izvodila obnosnih sinusov so pri zdravem vedno odprta in tako omogočajo prost prehod zraka med nosom in sinusi. Če se omenjena izvodila zaradi na primer okužbe, alergije ali strukturne deformacije zaprejo, se sinusi ne morejo več prezračevati. Med potapljanjem lahko pride do obraznih bolečin, ki z globino naraščajo. Govorimo o barotravmi sinusov. Največkrat so prizadeti čelni sinusi, drugi manj pogosto. Barodontalgija pomeni bolečino zob, ki nastane med potapljanjem. Vzrok zanjo so slabe polnitve koreninskega kanala s posledičnim zračnim žepom pod polnitvijo. Bolezen je redka, zato ob bolečinah zgornjih zob med potapljanjem najprej pomislimo na barotravmo čeljustnega sinusa. Potek obraznega živca znotraj senčne kosti je kompleksen. Deloma poteka tudi skozi bobnično votlino, ki je sestavni del srednjega ušesa za bobničem. V tem delu navadno poteka v kostnem kanalu. Pri nekaterih ljudeh je kanal prirojeno dehiscenten. To pomeni, da živec namesto v kostnem kanalu, v katerem je povsem obkrožen in zaščiten s kostjo, poteka v kostnem žlebu. V tem primeru je živec v stiku z zrakom srednjega ušesa. Če je živec ob nezadovoljivem prezračevanju izpostavljen previsokim tlakom v srednjem ušesu, pride do začasnih motenj prekrvitve živca in prenehanja njegovega delovanja. Ohromi lahko polovica obraza na isti strani (baropareza facialisa). Bolezen se sama pozdravi, vendar se lahko ponavlja.

Dekompresijska bolezen notranjega ušesa

pod vodo 3 dr04Potapljači so v globini izpostavljeni višjim tlakom okolja kot na vodni gladini, zato dihajo zrak pod višjimi pritiski. Pri potopu se vdihani plin v skladu z Daltonovim in Henryjevim zakonom raztopi v telesnih tekočinah do nasičenja. Pri počasnem dvigu na površino plin iz tekočine prehaja nazaj v plinasto stanje. To se vrši samo v pljučih, od koder se plin izloči iz telesa. Pri potapljačih, ki se na površino dvigajo prehitro, pride zaradi prehitrega padca tlaka do prenasičenja plina v tekočini, zato se ta izloča v mehurčke že v telesnih tekočinah, torej še preden pride do pljuč. V nasprotju s kisikom, ki ni problematičen, saj se sproti porablja v tkivih, so nevarni inertni plini, ki se v telesu ne porabljajo. To sta dušik in pri umetnih dihalnih mešanicah helij. Do bolezni pride, če potapljač ne upošteva priporočene globine in časa potopa ter dekompresijskih protokolov pri vračanju na površje. Mehurčki inertnih plinov po krvi pridejo v vse dele telesa, zato povzročajo najrazličnejše težave. Osnova vsega pa je zamašitev arterij in s tem zmanjšanje prekrvljenosti organov. Največkrat pride do kožnih izpuščajev, bolečin, nevroloških izpadov (paralize) in celo smrti zaradi srčnega ali možganskega infarkta. Če mehurčki zamašijo prehranjevalno arterijo notranjega ušesa, pride do zaznavne naglušnosti, šumenja in vrtoglavice s slabostjo in bruhanjem. V nasprotju z barotravmo, ki nastopi med potopom, dekompresijska bolezen nastopi približno deset minut po povratku na površino. Pri pregledu ušesa ne vidimo nič posebnega, opazimo pa lahko druge zgoraj omenjene sistemske znake. Bolnika moramo čim prej prepeljati v hiperbarično komoro, kjer diha stoodstotni kisik pod visokim tlakom. Bolezen preprečujemo tako, da skrbno sledimo dekompresijskim protokolom pri potapljanju, vendar lahko kljub temu pride do nje.

NAČIN PLAČILA
Gotovina
Kartica Prve zdravstvene asistence (pregledi po pogodbi)
Plačilne kartice
maestorikona diners 12mcVisa 04moneta top logo
Nakup na obroke
za imetnike NLB Plačilnih kartic MasterCard, Zlati Mastercard,
Visa in Karanta (ne velja za posojilni kartici)
Več …
HIŠNI ZDRAVNIK
24 ur vsak dan
Zdravniška linija in obisk na domu
T: 080 8112