• 1
Nedelja, 10.12.2017

Pljučnica in cepljenje proti pnevmokoknim okužbam Izpostavljeno

Napisal 
Oceni ta prispevek
(0 glasov)

Pri pljučnici se vnamejo pljučni mešički, ki kri oskrbujejo s kisikom. Prvi znaki bolezni se lahko pokažejo že v nekaj urah po okužbi. Kako prepoznati pljučnico ali jo celo preprečiti?

Pljučnica je okužba, ki prizadene pljučne mešičke (alveole). Povzročajo jo različni mikroorganizmi, kot so bakterije, virusi, glive in paraziti, v posebnih primerih pa jo lahko povzroči tudi vdihavanje tekočine ali hrane (ponavadi iz želodca) ali kemični agensi. Najpogostejši povzročitelj zunajbolnišnične pljučnice je bakterija pnevmokok (Streptococcus pneumoniae), sledijo pa mu Mycoplasma pneumoniae, Chlamydia pneumoniae in Haemophilus influenzae.

Lahko je blaga ali življenje ogrožajoča, pljučnica je pogosto tudi končna bolezen ljudi z drugimi hudimi kroničnimi boleznimi. Povprečno trajanje hospitalizacije pri pnevmokokni pljučnici je 10 dni, okrevanje lahko traja več tednov ali celo mesecev, za petino obolelih pa je bolezen usodna.

Simptomi in znaki pljučnice

Značilni so splošno slabo počutje, povišana telesna temperatura, mrzlica, kašelj z izmečkom ali brez, občutek težkega dihanja, pospešena dihanje in srčni utrip, zmanjšana telesna zmogljivost. Pri starejših od 65. let so lahko ti znaki manj izraziti, lahko postanejo le zmedeni ali odsotni, le polovica jih ima povišano telesno temperaturo. Pogosto pride tudi do vnetja rebrne mrene, kar se kaže kot izrazita bolečina prizadetega predela ob dihanju in kašlju.

Kdaj k zdravniku?

Zdravnika je treba nujno obiskati, če so prisotne bolečine v prsih, težave pri dihanju, vztrajajoča vročina, kašelj z gnojnim izmečkom. Starejši od 65 let ter mlajši od dveh let z znaki in simptomi okužbe dihal, ljudje z oslabljenim imunskim sistemom ali kroničnimi boleznimi, bolniki na kemoterapiji ali tisti, ki jemljejo zdravila za zaviranje imunske odzivnosti, so še posebno ogroženi.

Diagnoza

Zdravnik postavi diagnozo na osnovi anamneze, telesnega pregleda in laboratorijskih preiskav krvi. Kadar je treba, se opravi tudi rentgensko slikanje pljuč (zlasti če se po treh dneh jemanja antibiotikov zdravstveno stanje ne izboljša).

Zdravljenje

Odvisno je od povzročitelja. Pri bakterijski pljučnici so potrebni jemanje antibiotika, zdravila za nižanje povišane telesne temperature, ustrezna hidracija in počitek. Zdravila proti virusni pljučnici ni, zdravljenje je simptomatsko (počitek, hidracija, nižanje vročine). Antibiotiki ne pripomorejo k hitrejši ozdravitvi virusnih okužb. V zadnjem času je vse več pnevmokokov odpornih na antibiotike, zato je zdravljenje oteženo. Zato je še posebno pomembno preprečevanje okužb, predvsem s cepljenjem.

Cepljenje odraslih proti pnevmokoknim okužbam

Bakterija pnevmokok je pri večini prisotna v ustno-žrelnem prostoru in v ugodnih razmerah vstopi v pljuča, kar lahko privede do nastanka pnevmokokne pljučnice. Povzroči lahko tudi vnetje obnosnih votlin, vnetje srednjega ušesa, vnetje možganskih ovojnic in okužbo krvi (bakteriemijo). Pri starejših je delovanje imunskega sistema oslabljeno, zato je verjetnost okužb večja. Cepljenje je najprimernejše za: • sladkorne bolnike; • starejše od 65. let; • onkološke in hematološke bolnike; • bolnike s kroničnimi pljučnimi boleznimi (astma, KOPB …); • bolnike na dializi; • bolnike z oslabljenim imunskim sistemom (po presaditvi kostnega mozga, organov, na imunosupresivni terapiji); • kadilce in alkoholike.

Cepivo

Na voljo sta dve vrsti cepiva proti pnevmokoknim okužbam, polisaharidno in konjugirano, obe sta mrtvi. Cepivo pri starejših od dveh let dajemo z vbodom v mišico ali podkožje nadlahti, odvisno od vrste cepiva.

Cepiva so se s kliničnimi raziskavami izkazala kot varna in učinkovita. Pri starejših od 65 let je učinkovitost nekoliko manjša, a je cepljenje zaradi visoke ogroženost za okužbe vseeno priporočljivo.

Cepiti se ne smejo osebe, alergične na katero koli sestavino cepiva oziroma tiste, ki so imele hudo alergično reakcijo po predhodnem odmerku istega cepiva. Osebe z blagim prehladom so lahko cepljene, pri zmerno ali resno bolnih z vročino pa se cepljenje do okrevanja začasno odloži.

Kje se lahko cepite?

Samoplačniško cepljenje je možno opraviti v pristojnem zdravstvenem domu po predhodni najavi (če storitev seveda izvajajo) ali pa v lokalni izpostavi Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Do cepljenja na stroške Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) so upravičene naslednje skupine bolnikov:

  • po presaditvi kostnega mozga,
  • po odstranitvi vranice,
  • okuženi s HIV,
  • s prirojeno ali pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo,
  • s kronično ledvično odpovedjo, nefrotskim sindromom,
  • z levkemijo, limfomom, hodgkinovo boleznijo, multiplim mielomom, generaliziranim malignomom,
  • nekateri bolniki na imunosupresivnem zdravljenju,
  • bolniki s presajenimi organi.

Revakcinacija (ponovno cepljenje) je priporočljiva enkrat po petih letih ali več za osebe z oslabelim imunskim sistemom in enkrat za osebe, stare nad 65 let, če je od cepljenja minilo najmanj pet let in je bila starost osebe ob zadnjem odmerku manj kot 65 let (tudi pri ljudeh z oslabljeno imunostjo).

Aktualna naslovnica

naslovnica 43

Prenesi revijo (PDF)

Ključna beseda

Prijava na novice

Prejemanje
- tekst (brez slik) - HTML oblikovano